Boj za slovenske meje

Konec januarja 1919 je Mačkovšek z večtedensko zamudo izvedel za dva dogodka: božično-novoletno ofenzivo koroških brambovcev, ko so v nekaj dneh jugoslovanske čete potisnili južno od Drave. »Iz [...] 'Slovenca' sem zvedel za polomijo na Koroškem. Kaj takega seveda naše pozicije ne utrdi. Posebno Italijani lahko korajžo dobijo, logično je, da se naše sile ne bodo več bali, če so nas sami Korošci prepodili.« Drugi dogodek pa je bil »krvavi ponedeljek« v Mariboru 27. 1. 1919. Zanj je Mačkovšek izvedel iz avstrijskih virov: »Ravnokar čitam, da so v Mariboru nemiri. Poročilo je iz Dunaja in pravi, da je 50 ranjenih in 8 mrtvih ...« (Glej Donavska monarhija, Maistrove ofenzive in Krekove ideje na mirovnih pogajanjih).

Podatki temeljijo na članku prof. dr. Andreja Rahtena iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4. Zahvaljujem se tudi dr. Josefu Lauseggerju.

Dne 18. 2. 1919 je jugoslovanske delegate zaslišal vrhovni svet, ki ga je vodil francoski premier Clemenceau. Mačkovškov vtis je bil pozitiven: »Žolger je bil s Trumbićevim govorom zelo zadovoljen.« A že v začetku marca 1919 je optimizem splahnel. Poročilo, ki ga je oddal znameniti Miles, je v podkomisiji za ozemeljske zadeve sprožilo mnenje, da bi bila naša najbolj naravna meja na severu Drava. Miles je v svojem poročilu menda med drugim zapisal, »da so celo ljudje na južnem bregu te reke, ki nočejo ničesar slišati o Jugoslaviji«.

»Prekmurje bi seveda odpadlo, in tudi Medžimurje. Beljaka se z etnografskimi podatki ne da rešiti, ker je vse nemško. Beljak je predvsem politično vprašanje: neposredna zveza med Italijo in Nemčijo radi italijanskega Trsta. Če Lahi Trst dobijo, pa imamo mi Beljak v rokah, potem Trst propade. Na Koroškem izgubimo Ziljsko dolino, Beljak in Celovec z Gosposvetskim poljem; meja bi šla mimo Baškega jezera do Drave, Vrbsko jezero, Jezernica, Glina do izliva v Krko; Krka navzgor do Sv. Janeza na Mostiču; od tu naprej stara predlagana meja. Na Štajerskem se nekoliko krha okoli Marenberga. Radgono menda dobimo. Tudi Maribor seveda, in to brez plebiscita. Prekmurje je danes izgubljeno, jutri zopet dobljeno. V Baranji ne dobimo niti ene vasi; tudi v Banatu so nas na novo obsekali; imamo dosedaj Veršec in Veliko Kikindo; dobimo pa zato Strumico v Macedoniji in korekturo pri Caribrodu.«

Ker je vse kazalo, da bodo tako glede Primorske kot Koroške velesile odločile v nasprotju z jugoslovanskimi zahtevami, sta Žolger in Rybář ponudila odstop.

Svoj prihod v Pariz je napovedala posebna odprava pod vodstvom predsednika deželne vlade za Slovenijo Janka Brejca in škofa Antona Bonaventure Jegliča (Glej Država SHS, Janez Bleiweis, Janez Evangelist Krek ter Slovenske meje in kultura). Glavni cilj odposlanstva je bil sprejem pri Wilsonu, ki ga je s pomočjo svojih stikov pri Američanih urejal Švegel (Glej Uspešnost delegatov). Ljubljanska delegacija je obiskala francoskega armadnega poveljnika Ferdinanda Focha. Mačkovšek je vsebino pogovora zabeležil v dnevnik: »Govorilo se je seveda o Koroški. Škof je potom Ehrlicha izražal upravičeno bojazen, da bo šla meja Avstrije po Karavankah, nakar je Foch rekel, da nikoli.«

»Ključ rešitve leži v domovini. Dokler bodemo doma brezmočni, se Italija niti pogajala ne bo; ako bo čutila, da imamo pod orožjem zadosti ljudi, se bode šele spustila v pogajanja; naš program bodemo pa dosegli edino le, ako jih vržemo v morje. Zato je odvisno vse od naše vojske,« je menil Mačkovšek.