Janez Evangelist Krek

Moj oče je poudarjal, da »za Jugoslavijo niso b'li Srb', ampak u glavnem Gorenjc' nemškega porekla«. Te je razumel kot »državotvorne«. Bleiweis (1808–1881) je s svojim časopisom v gajici postavil podlago za slovensko identiteto, podobno je veljalo za nadškofa Jegliča (1850–1937). Kreka (1865–1917) je pa Šuklje kot člana dunajskega parlamenta opisal takole: »Smelo trdim, da med mnogimi talenti, ki jih je takrat še imela avstrijska poslanska zbornica, ne najdem, izvzemši vodjo avstrijske socialne demokracije dr. Victorja Adlerja in zgodovinsko prikazen Tomaža Masaryka, nikogar, ki bi ga mogel postaviti v isto vrsto s Krekom!« (Glej Ozdravljiva jetika, Slovenske podjetniške dinastije in Janez Bleiweis)

Povzemam iz slovenskega in avstrijskega biografskega leksikona.

Janez Evangelist Krek je bil najstarejši sin učitelja iz Selške doline – po njem je podedoval »gorenjsko energičnost«, po materi pa »ribniško šegavost«. Po nenadni moževi smrti je mati podedovala hišo »v Štoku« brez zemljišča v Selcih nad Škofjo Loko, kjer je odprla trafiko in majhno trgovino ter tako preživljala šest otrok.

Krek je bil tri leta na nižji gimnaziji gojenec Alojzijevišča, kot višji gimnazijec je živel življenje revnega dijaka, večkrat lačen nego sit. Kruh si je služil med drugim tudi s tem, da je sošolcem pisal domače naloge iz slovenščine in nemščine. Ob tem torej ni presenetljivo, da se je posvetil bogoslovnemu študiju. Ljubljanski škof Jakob Missia ga je poslal na Dunaj v Avguštinej, kjer si je razširil obzorje s tovariši iz vseh pokrajin monarhije; pri tem se je iz osebnih pogovorov iz knjig in iz časnikov naučil zlasti češčine, poljščine in ukrajinščine. Razumel je vse slovanske jezike, laščino (to je italijanščino; v tem jeziku je celo pridigal), francoščino, angleščino in madžarščino. Srbohrvaško je govoril tako dovršeno, da je oče srbskega zadružništva Mihailo Avramović mislil, da vsi Slovenci govorimo srbščino kot svojo materinščino, da torej slovenskega jezika sploh ni.

Leta 1897 je bil proti svoji želji izvoljen za poslanca v splošni kuriji, ki so jo uvedli baš takrat. Ko je bil v septembru 1900 državni zbor razpuščen, Krek ni hotel kandidirati v prepričanju, da je delo doma plodovitejše nego delo v takratnem parlamentu. Lotil se je predvsem političnega dela v ožji domovini in bil 1902 izvoljen za deželnega poslanca v notranjskem volilnem okraju; član je ostal do smrti. Ko se je 1907 uvedla splošna in enaka volilna pravica za državni zbor, je zopet kandidiral v dunajski parlament v upanju, da bo na demokratični podlagi izvoljena zbornica pokazala več smisla za ljudske potrebe v socialnem in narodnem oziru. Opetovano je nastopil kot govornik ob napeti pozornosti vse zbornice brez razlike stranke in narodnosti in se je živahno udejstvoval v odsekih. Ko je bil v maju 1917 zopet sklican dunajski parlament in so zastopniki južnih Slovanov podali na njegov predlog znamenito majsko deklaracijo, je razvil Krek, dasi že močno bolan, živahno propagando za idejo samostojne jugoslovanske države. (Glej Spremembe monarhij, Cesarji Avstro-Ogrske, Avstro-ogrski parlament, Država SHS in Uspešnost delegatov)

Do ljudi je imel izredno privlačno moč. Podobno karizmatičen je bil mimogrede povedano tudi Japica. »K'r na cest' je nagovarjal ljudi,« je o njem povedala teta Ani. Podobno je opisala njegovega drugega sina Branka: zelo lep je bil in prijazen – »Mene j' kr' ogovarjav, pa me j' komej poznov.« Nosil je bele čepice s ščitkom.