Krekove ideje na mirovnih pogajanjih

Krekove pridige so bile del mirovnih pogajanj v Parizu. (Glej Politične kariere po Avstro-Ogrski, Priprave na mirovno konferenco v Parizu, Soški lev, Začetek mirovne konference) Privrženec pokojnega »ljudskega tribuna« Kreka, duhovnik Janez Kalan, si je v svojih spominih dobro zapomnil, kaj jim je govoril Krek: »Na Homcu nam je razlagal, da je Koroška nedeljiva celota. Da kdor jo bo imel, mora imeti celo.« Podatki temeljijo na članku prof. dr. Andreja Rahtena iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4.

Nekaj mesecev za tem, ko je Mačkovšek postal referent za narodne meje, je sredi decembra 1918 potoval v Beograd, mesto pa je 30. 12. 1918 zapustil. Le malo prej ga je Žolger še zaprosil za referate o mejah in Trstu. Korošec pa je vključil Kvaternikov oz. Boroevićev zemljevid. Takrat je Kraljevina SHS predstavljala nov narodni konstrukt.

Jugoslavija je zahtevala jugovzhodno mejno območje s Celovcem in Beljakom. Dne 5. 11. 1918 so slovenske čete prispele v Rožno in Ziljsko dolino, jugoslovanski žandarji so zasedli Borovlje in Velikovec. Dne 11. 11. je odstopil cesar Karel I., dan pozneje je bila razglašena Nemška Avstrija. Začeli so se boji za ozemlja kronovine Koroške. Čeprav je avstrijska vlada to odsvetovala, je začasna vlada Koroške 5. 12. sprožila oborožen napad. V začetku leta 1919 so se prostovoljci z zasedenih območij združili v Abwehrkämpferje (Kärntner Abwehrkampf – Koroška obrambna kampanja) in uspelo jim je znova dobiti Podklošter, Rožno dolino in Borovlje. Dne 14. 1. 1919 so sklenili premirje in ameriška arbitražna komisija, ki jo je vodil podpolkovnik Sherman Miles, si je prišla ogledat razmere. (Glej Donavska monarhija in Maistrove ofenzive9

Dne 18. 1. 1919 so se začela pogajanja v Quai d'Orsay. Sprva je sodelovalo 27 narodov s 70 delegati, pozneje so izločili predstavnike Nemčije, Avstrije in Madžarske, enako tudi predstavnike Sovjetske zveze. Velika Britanija, Francija, ZDA, Italija in Japonska so ustanovile Svet desetih, to se pravi po dva delegata na državo zmagovalko. Ko je Japonska izstopila iz Lige narodov, so omenjeni svet skrčili na štiri delegate, to se pravi samo še po enega na zmagovito državo, in ti delegati so se srečevali na zaprtih sejah. Manjši narodi pa so oblikovali več kot petdeset komisij, razpravljali so v splošnem forumu, a brez odločitev.

Kartografa Mačkovška je najbolj zanimalo koroško vprašanje. »Silno važno« se mu je zdelo predvsem, kako se bo rešil spor glede Beljaka: »To je drugi Trst, posebno še pa za slučaj, da Trst ni naš. Ves tranzit gre potem skozi naše ozemlje; zato ni izključeno, da bodo Italijani potegnili z Nemci v tem vprašanju.« Podobno je razmišljal tudi duhovnik Lambert Ehrlich, ki je bil dodeljen jugoslovanski delegaciji v Parizu kot strokovnjak za koroško vprašanje. Zagovarjal je stališče, da naj bi »v gospodarski okvir slovenskega ozemlja« spadala tako Celovec kot Beljak. Čeprav je imel Celovec nemško večino, Beljak pa je bil sploh nemško mesto, je Ehrlich menil, da ju je treba priključiti jugoslovanski državi, ker naj bi tako narekovali ekonomski razlogi.

»Glede celotne ureditve naše države sta po Pašićevem mnenju Clemenceau in Lloyd George na naši strani, Balfour menda bolj na ital[i]j[anski] strani, Asquith pa ni še dobro informiran.«

Konec januarja 1919 je Mačkovšek z večtedensko zamudo izvedel za božično-novoletno ofenzivo koroških brambovcev, ko so v nekaj dneh jugoslovanske čete potisnili južno od Drave.