Slovenske meje in kultura

Kreka so uvrščali med najboljše govornike v zbornici. Tudi tokrat povzemam iz slovenskega in avstrijskega biografskega leksikona.

Dne 5. 7. 1907 je obširno razpravljal o splošni volilni pravici; vsebina govora bi se dala kratko označiti takole: Demokratizirajmo vse javno življenje! Demokracija bo zbudila speče upravne talente med ljudstvom, jih pritegnila k delu za splošni blagor (k politiki) in tako pomnožila gmotno in duševno blagostanje narodovo. Če se hočemo sami vladati, moramo vzgojiti dovolj ljudi, ki bodo znali delati pri samoupravah. Naravna posledica razvitega demokratizma mora biti parlamentarizacija vlade, tako da bo vlada res samo izvršilni odbor parlamenta. V narodnem oziru bo privedla demokracija do tega, da se bo upravljal vsak narod po možeh iz svoje srede v najnižjih in najvišjih službah.

Izhajam iz tega, da mu kot najstarejšemu otroku od šestih po smrti moža mati ni mogla plačati študija in da je to prevzela – kot pri Tomšetu – cerkev. Bil je pa zagotovo zelo pameten in sposoben in je znal narediti veliko iz možnosti, ki so se mu ponujale. (Glej hitro učenje jezikov v članku Janez Evangelist Krek) Do ljudi je imel izredno privlačno moč, tako da so se nešteti zbirali okrog njega, iščoč sveta in pomoči.

Anton Jeglič se je rodil leta 1850 v Begunjah kot sin kmečkih staršev. Ime Bonaventura si je izbral leta 1896 za psevdonim v listu Balkan po sv. Bonaventuri, zagovorniku sprave med grško in rimsko cerkvijo. Kot gojenec Alojzijevišča je leta 1869 maturiral z odliko, skupaj s polbratom Papija, tete Mance in tete Zefe. Tudi Tomše je bil med maturanti tistega leta. (Glej Iniciative dobrodelnosti)

Imeniten grob knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča / Foto: najdigrob.si

V Sarajevu je bil med letoma 1882 in 1898 kot kanonik; po nekaj mesecih bivanja je že pridigal in pisal članke v hrvaškem jeziku. Od leta 1898 je bil ljubljanski škof, imenovan od cesarja 11. 2., potrjen od papeža 24. 3., slovesno umeščen v ljubljanski stolnici 22. 5. Pomembno delo je opravil v škofiji z organiziranjem delovanja in življenja duhovnikov in vernikov, v slovenskem narodu pa kot mecen šolstva, branitelj narodnih pravic ter pisatelj knjig verske in verskovzgojne vsebine.

Na njegovo pobudo so leta 1918 ustanovili škofijsko društvo za varstvo sirot – Zavod sv. Stanislava (škofijska gimnazija in konvikt) v Šentvidu nad Ljubljano. Odprli so ga jeseni leta 1905, prva matura je potekala leta 1914. To je bilo njegovo največje verskoprosvetno delo. Kot prva povsem slovenska gimnazija je omenjeni zavod odločilno vplival, da so se spisale vse srednješolske učne knjige v slovenskem jeziku.

Vrnimo se k mirovnim pogajanjem po prvi svetovni vojni.

Zamisel o nedeljivosti Koroške je prihajala od pokojnega »ljudskega tribuna« Janeza Evangelista Kreka. »Tako se mi ne zdi prav umesten dr. Krekov načrt, da bi priklopili Jugoslaviji vso Koroško in velik del srednje Štajerske. Kajti žive na teh teritorijih res tudi Nemci, katerih ne bi mogli nikdar narodno pridobiti zase, kakor nas Nemci v Slov[enskih] goricah niso mogli ponemčiti v dolgem času, kljub nemškim naseljencem, nemškim uradom in šulfereinskim šolam. Kakor čujem, ima enak obširen program dr. Kramar. Tudi dr. Vošnjak. Ta je baje celo Gradec postavil v Jugoslavijo. Proti taki določitvi mej govori tudi demokratski značaj naše države,« je to opisal Janko Mačkovšek. (Glej Donavska monarhija, Jeziki Avstro-Ogrske, Avstro-ogrski parlament, Priprave na mirovno konferenco v Parizu in Soški lev)