Vojna skozi usode posameznikov

V Muzeju Žiri so minuli petek predstavili knjigo Goropeke v času vojne in revolucije avtorice Marije Mojce Treven, v kateri je zbrala pričevanja starejših Goropečanov, ki so preživeli vojne in povojne grozote ter z njo delili boleče spomine na to obdobje.

S knjigo, ki jo je Marija Mojca Treven izdala v samozaložbi, se je odločila ohraniti zgodovinski spomin na dogajanje v prvi, predvsem pa drugi svetovni vojni in po njej v majhni vasici Goropeke, ki leži približno dvesto metrov nad Žirmi. »Obenem pa nas zgodovinski spomin opominja, da vojne ne prinašajo večjega blagostanja ali boljše ureditve, ampak le veliko gorja in trpljenja,« je poudarila in dodala, da bi se morali učiti iz zgodovine, da ne bi ponavljali napak iz preteklosti. V knjigi, ki je nastajala štiri leta, je zbrala pričevanja starejših Goropečanov, ki jih je dopolnila z dokumenti iz zgodovinskega arhiva v Škofji Loki in številnimi fotografijami.

Goropeke, kjer so v preteklosti vaško jedro tvorile štiri velike ugledne domačije ob cerkvi, je močno zaznamovala že prva svetovna vojna. »V vojsko je bilo vpoklicanih osem vaščanov, vrnila sta se samo dva, poškodovana in izčrpana.« Za potrebe avstro-ogrske vojske so iz cerkve pobrali tudi vse tri bronaste zvonove, ki so jih po besedah Marije Mojce Treven Goropečani zelo pogrešali, zato so po vojni hitro stekla prizadevanja, da bi dobili nove. Najobsežnejši del pa je v knjigi namenila drugi svetovni vojni in dogajanju po njej. Že v prvih dveh mesecih po prihodu v Žiri so Nemci izselili številne Žirovce, v letu 1943 pa so prišli tudi prvi pozivi goropeškim fantom in možem, ki se v prvih letih vojne niso želeli priključiti nobeni vojaški formaciji, k odhodu v nemško vojsko. »Leto 1943 je bilo usodno leto za Balčkove. Večina odraslih sinov se je že prej odselila, doma so ostali le še mati, hči in najmlajša sinova, ki se nista odzvala pozivu za odhod v nemško vojsko – Andrej se je odločil za skrivanje, Tone pa je odšel v partizane.« Nemci so se zato hudo maščevali in požgali domačijo. »Slab mesec kasneje jih je zadela še druga nesreča. Tone je pobiral mine ob okupacijski meji, ko je eno razneslo. Tako je bil prva žrtev druge svetovne vojne v Goropekah.« Leta 1943 se je začelo širiti partizansko gibanje in moške so začeli novačiti tudi za priključitev partizanskim enotam. »A po zločinih, ki so jih partizani zagrešili maja 1943 v Račevi, se jih je večina odločila za skrivanje.« Po umiku Nemcev iz Žirov leta 1943 so partizani še pogosteje začeli prihajati v Goropeke in vaščanom plenili zaloge hrane. »Zaradi novih mobilizacij se domačini doma niso več počutili varne, zato so se priključili domobrancem v bližnjih postojankah.«

Skupaj z drugimi domobranci so se po koncu vojne umaknili v Avstrijo. Med njimi je bil tudi Vinko Kokelj. »Zaradi povojnih pobojev si ni upal domov, tako da je štiri leta ostal v Avstriji, od koder je domov pošiljal pakete, ki pa do domačih niso prišli.« Kasneje se je odselil v Kanado, kamor mu je devet let pozneje sledila žena z najmlajšima otrokoma. Tiste, ki so ostali doma, so čakali težki časi. Kot je spomnila Marija Mojca Treven, je bila država po vojni v slabem gospodarskem stanju – čeprav so bili domovi v Goropekah povsem izropani, jim z obvezno oddajo ni bilo prizaneseno. »Mnoge kmete je prizadela še agrarna reforma. Če se gospodar ni javil oblastnikom v Škofji Loki, so zemljo nacionalizirali.« V sredini petdesetih let prejšnjega stoletja pa se je življenje počasi začelo umirjati. »Leta 1954 so v Goropeke začeli graditi cesto, leta 1990 pa so jo s prostovoljnim delom in prispevki Goropečanov tudi asfaltirali.« Štiri ugledne kmetije, ki so bile pred vojno vaški ponos, pa so po vojni ostale le še bleda senca nekdanje veličine, je zaključila Marija Mojca Treven.