Slovenski kmečki materi

Pod tem naslovom je izšla knjiga pesmi Franca Tuška iz Martinj Vrha nad Železniki. Pri 81 letih je še vedno aktiven in zagnan kmet, svoj prosti čas pa že od nekdaj namenja pisanju pesmi in kmečkih zgodb.

Da ima pesniško žilico, je Franc Tušek, gospodar Megušarjeve domačije iz Megušnice v Martinj Vrhu nad Železniki, začel spoznavati že v mladih letih. »Že pred poroko, ko sem bil še 'ledik', sem napisal pesem za 'šrango',« se spominja danes 81-letni Franc. Ko so pred mnogo leti izpod njegovega peresa začele prihajati pesmi, si ni predstavljal, da se mu jih bo v življenju nabralo za celo knjigo. A se jih je in tako je izbrane pesmi strnil v knjigo, k čemur so ga že nekaj let nagovarjali tudi domači. Knjiga je pod naslovom Slovenski kmečki materi izšla v samozaložbi, ilustrirala in oblikovala jo je Nina Drol iz Selc. Franc Tušek sicer že vrsto let piše tudi kmečke zgodbe, pretežno domišljijske, a jih navdihujejo tudi resnični dogodki.

Ljubezen do slovenske besede položena v zibelko

Kot je razložil Tušek, so vsi člani njihove družine radi prebirali knjige, tako poezijo kot prozo. »Očitno nam je bila ljubezen do slovenske besede položena v zibelko. To dokazuje, da smo kmečki ljudje, tudi hribovski, radi prebirali literaturo.« Omeniti velja, da se je na Megušarjevi domačiji rodil tudi prof. Ivan Tušek (1835–1877), pisatelj in botanik, v gimnazijskih letih pa vajevec, torej član skupine ljubljanskih gimnazijcev, ki so v letih 1854 in 1855 izdajali literarno glasilo Vaje. Ivan Tušek je napisal tudi Pripovedke iz Martinj Vrha, ki so v knjigi izšle leta 1986, več kot sto let po njegovi smrti.

Franc Tušek je svoje pesmi in zgodbe v preteklosti objavljal v časopisih in revijah (Ognjišče, Družina, Slovenec, Kmečki glas), vsako leto pa jih prispeva tudi za zbornik Selške doline Železne niti. Kot nam je zaupal, je pred leti s svojimi literarnimi deli bogatil tudi vsakoletna srečanja kmečkih žena na Blegošu. Ogromno pesmi je napisal za razne življenjske prelomnice – kot voščila za rojstni dan, krst, poroko, ob rojstvu otroka …

Knjigo je poimenoval po svoji najljubši pesmi Slovenski kmečki materi. Napisal jo je pred vsaj dvema desetletjema in jo je v knjigi postavil na prvo mesto. Knjiga sicer zajema pesmi najrazličnejših tem. V njih se zrcali občudovanje narave in kmečkega življenja, predvsem kmečke matere, navezujejo se na praznike in običaje, avtor se dotakne tudi politike, domovine in aktualne problematike, kot je upad števila rojstev. V knjigi so tudi pesmi v obliki čestitk in voščil, predvsem staršem ob rojstvu otroka, prav tako lahko zasledimo dve pesmi, posvečeni pesnikovi ženi. Vsako leto ji namreč za rojstni dan napiše pesem.

Pesmi v rimah

Franc Tušek piše pesmi v rimah. »To se mi zdi zelo pomembno. Vse se mi rimajo. Seveda pa je pomembna tudi vsebina pesmi, sporočilnost.« In kateri pesniki so njemu najljubši? Že kot otroka so ga navduševale pesmi Simona Gregorčiča. »Še dobro se spomnim, kako smo dobili knjige Mohorjeve družbe in so bile vmes njegove Poezije. Kolikokrat smo jih prebrali … Včasih je bilo zelo malo pesnikov in tudi pisateljev. 'Obrajtal' sem tudi Jurčiča, Finžgarja, ki je pisal zelo lepo in preprosto, Bevka, lepe so tudi Jenkove pesmi. Od kasnejših pesnikov mi je pri srcu Kajetan Kovič, rad prebiram tudi pesmi Toneta Pavčka ...« je našteval Tušek.

Ideje za literarno ustvarjanje se Francu Tušku porodijo tudi med delom na kmetiji. Še vedno je namreč aktiven in zagnan kmet, ki skupaj z dobrih deset let mlajšo ženo ob pomoči mladega rodu gospodari na hribovski domačiji nad Železniki. Ta obsega 61 hektarov zemlje, od tega 12 hektarov obdelovalnih površin, vse ostalo je gozd. Tuškova redita dobrih deset glav živine in se ukvarjata tudi s prirejo mleka, ki ga Franc vsak drugi dan odpelje v štiri kilometre oddaljene Železnike. »Je pa v Megušnici kruh od nekdaj prinašal les. Smo na senčni strani in je dobra pridelava, poleg tega lubadar ne dela toliko škode kot na sončnih legah. Iz gozda smo jemali tudi, da smo financirali stroje, živino,« je še razložil Franc Tušek.

Slovenski kmečki materi

Pozdravljam Te,
Slovenska kmečka mati!
S Tvojega obraza
je ljubezen in dobroto moč razbrati.

Umirjen je Tvoj korak
in ponosen Tvoj obraz,
prijateljski je Tvoj nasmeh,
žuljava dlan Ti je v okras.

Ko si mlada, si vesela, razigrana,
v zrelih letih podjetna, nasmejana,
a v starosti utrujena, zgarana.

Izumrli bi Slovenci,
da ni Tebe, kmečka mati,
ki rodila si sinove,
ki znajo zemljo in svoj jezik spoštovati.

Prestala mnogo si gorja,
pa nikoli ne klonila,
kadar bilo je najhuje,
roke v molitev pobožno si sklenila.

Zatorej Bog te živi, kmečka mati,
ostani zdrava še naprej,
tudi v bodoče skrbi za svoj narod,
ki vedno živel bo na zemlji tej.