Priznanje zbirki in vztrajanju v poeziji

Osrednji dogodek letošnjih Jenkovih dnevov je bila v petek zvečer v Mestni knjižnici Kranj podelitev Jenkove nagrade za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Prejel jo je Blaž Božič za pesniško zbirko Mleček, žbunje: grobovi v njem.

Kranj – Jenkovo nagrado v Društvu slovenskih pisateljev podeljujejo 38 let – prvo je leta 1986 prejel Niko Grafenauer –, svečana podelitev pa že več kot desetletje poteka v Jenkovem Kranju, tako kot lani letos ponovno v dvorani Mestne knjižnice Kranj. V petek zvečer so se tako v knjižnici zbrali ljubitelji poezije, po nagovorih pomočnice direktorice knjižnice Jane Zeni Bešter, kranjskega župana Matjaža Rakovca in predsednika Društva slovenskih pisateljev Dušana Merca pa so ob povezovanju Tonija Cahunka in glasbenem programu kitarista Uroša Rakovca prisluhnili pesmim iz nominiranih zbirk.

Že pred dnevi je namreč žirija v sestavi Ivan Dobinik (predsednik), Franci Novak, Jana Putrle Srdić ter Magdalena Svetina Terčon v finalni izbor nominirala pet pesniških zbirk, in sicer: Blaž Božič: Mleček, žbunje: grobovi v njem (Center za slovensko književnost, 2022), Nina Dragičević: Ampak, kdo? (ŠKUC, 2023), Sergej Harlamov: Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (Literarno društvo IA, 2022), Tibor Hrs Pandur: Psyops (Litera, 2022) in Gregor Podlogar: Atlas (LUD Šerpa, 2022). Medtem ko je Blaž Božič prebral dve pesni iz svoje zbirke, je po eno pesem iz drugih nominiranih zbirk recitirala mlada kranjska pesnica Ana Hudobivnik.

Zgoščeno izpisana pesniška pokrajina

Sledila je podelitev nagrade letošnjemu lavreatu Blažu Božiču. O nagrajeni zbirki Mleček, žbunje: grobovi v njem je žirija v obrazložitvi zapisala: »Pesniška zbirka Blaža Božiča je osupljiv in preobražujoč vstop v zgoščeno izpisane pesniške pokrajine, za katere se zdi, kot da ležijo med nekim zdaj in nekim nikdar več, kot da so že pozlatele v spominu, a so obenem še vedno tu.« In med drugim v nadaljevanju še: »A Božičev jezik izjemne, neklišejske čustvene intenzivnosti, ki naravno prehaja od povzdignjenega k pogovornemu, ni jezik brezupa; le zapisuje, tipa drugam, onkraj občih mest, pričuje o tem, da je vsa ta zastrta, hipna svetloba, obdana z dotami smrti, vseeno neka svetloba, o kateri je treba govoriti z zemeljskim glasom; svetloba, v kateri se dogajajo tihi obredi srečevanj z drugimi, svetloba, zaradi katere je moč zaznati bleda žarenja manjših cvetov. In mogoče je največja zaveza prav v tem: biti priča, biti popisovalec z roba prostora in časa, dati ime tistemu, kar je izgubljeno, spregovoriti z osupljivo intenzivnostjo jezika, katerega pomeni ponikajo v globine srca, se vtopijo v telo, ostanejo tam za zmeraj in se vračajo kot dolgo pozabljene sanje.«

Ni stabilnosti za pisanje poezije

Kot je povzeto v naslovu tega zapisa, pesnik v nagradi vidi priznanje tako zbirki kot prepoznavo vztrajanju v poeziji. Kot je povedal, mu je to pomembno v dvojnem smislu: »Na eni strani zato, ker je utemeljeno na poglobljenem branju, kar je po mojem mnenju ključnega pomena, kadar se spopadamo z literarnimi besedili in še zlasti s poezijo – najprej neobhodno na osebni ravni, na ravni bralske izkušnje, še toliko bolj pa, kadar poezija iz intimnega vstopi v javni prostor, kadar se torej o njej pogovarjamo, razpravljamo in jo vrednotimo. Na drugi strani pa vidim v odločitvi, da se ta zbirka ovenča z Jenkovo nagrado, tudi določeno pripoznanje vztrajanja v zavezanosti k poeziji, ki v današnjih časih in ekonomskih razmerah terja napor, ki ni niti približno samoumeven.«

Kot dodaja, se od poezije, v nasprotju s prepričanjem določenega dela javnosti, ne živi. »Pisati pesmi v današnjem času pomeni, da opravljaš neko drugo delo za preživetje, poezija pa je potisnjena v sfero tvojega prostega časa. Še posebno moja generacija se srečuje z različnimi prekarnimi oblikami dela, kar pomeni, da ni neke stabilnosti za ukvarjanje s poezijo, iz tega pa izhaja tudi pomanjkanje prostega časa, v katerega kontekstu ustvarjamo.«

Blaž Božič je pesnik mlajše generacije, kitarist skupine Nevem nevem, je klasični filolog in prevajalec. Nagrajena pesniška zbirka je že njegova četrta, njegove pesmi pa so bile prevedene v srbščino, angleščino, nemščino, grščino in ukrajinščino.