V spomin: mag. Jurij Kumer (1942–2024)

Sorodniki, vaščani, nekdanji sodelavci, prijatelji in znanci so se v ponedeljek, 25. marca, na gorenjevaškem pokopališču poslovili od Vresjakovega Jurja – magistra Jurija Kumra s Hotavelj, moža, ki je dal pomemben pečat razvoju kmetijstva na Loškem, na Gorenjskem in posredno tudi v Sloveniji.

Jurij se je rodil v kmečki družini, kjer je že zelo zgodaj spoznal pomen, težave in vrednote kmečkega življenja in dela. Po šolanju na Srednji kmetijski šoli v Mariboru in študiju na Biotehniški fakulteti v Ljubljani se je 1967. leta zaposlil v Kmetijski zadrugi Škofja Loka, deset let kasneje je dokončal še magistrski študij. V zadrugi se je zaposlil kot prvi pospeševalec kmetijstva, kasneje je postal vodja zadružne pospeševalne službe, v kateri so bili štirje pospeševalci. Po reorganizaciji kmetijske pospeševalne službe je leta 1991 postal vodja oddelka za kmetijsko svetovanje Kranj, po ustanovitvi Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije in Kmetijsko-gozdarskega zavoda Kranj pa je postal direktor zavoda, ki ga je uspešno vodil do upokojitve v letu 2005.

Njegovo življenjsko poslanstvo je bilo kmetijsko svetovanje, v tem delu je neizmerno užival in za to delo je znal motivirati tudi sodelavce. S predavanji in tehnološkim svetovanjem je hitro pridobil zaupanje kmetov. Dosegel je, da so banke in hranilno-kreditne službe začele odobravati kmetom investicijske kredite za naložbe na kmetijah. Pomembno je bilo njegovo delo pri uvajanju pokojninskega zavarovanja kmetov-kooperantov, ki je mnogim kmetom zagotovilo varno starost. Bil je pobudnik in podpornik uvajanja kmečkega turizma in drugih dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. »Rad sem delal v kmetijstvu in z ljudmi, pri tem pa sem vedno pazil, da si na nobeni kmetiji nisem za sabo zaprl vrat,« je dejal ob neki priložnosti. Njegovi nekdanji sodelavci se ga spominjajo kot izjemnega človeka in odličnega poznavalca kmetijstva in podeželja, kot iskrivega sodelavca, ki je s svojo duhovitostjo pripomogel k rešitvi tudi najtežjih problemov, kot odličnega mentorja in tudi kot večnega optimista in človeka, v čigar družbi je bilo vedno veselo.

Ko se je po upokojitvi iz Škofje Loke vrnil na Hotav­lje, se je vključil v dejavnosti v domačem kraju, še posebej v Turističnem društvu Slajka Hotavlje, kjer je sodeloval tudi pri počastitvi hotaveljskega rojaka Luka Pintarja. Ob praznovanju 75. rojstnega dne je v samozaložbi izdal knjigo Korenine in veje mojega drevesa, v kateri je zbral veliko podatkov o svojih prednikih, opisal svojo življenjsko pot in zapisal marsikatero zanimivost o Vresjakovi domačiji. Ob 200-letnici Vresjakove hiše se je »slavljenki« poklonil z biltenom, v katerem je opisal njeno dolgo zgodovino. Za svoje delo je prejel več priznanj, med drugim priznanje Občine Gorenja vas - Poljane za prispevek k razvoju kmetijstva ter vaške in kulturne podobe Hotavelj ter priznanje kmetijsko-gozdarske zbornice.