Shranjevanje vrednih stvari v bančnih sefih

Kam z vrednimi in zaupnimi predmeti, da bodo (bolj) varni pred tatovimi in nepredvidljivimi dogodki? Nekateri jih shranjujejo v skrivne kotičke ali v vgrajene sefe v stanovanjih in hišah, drugi iščejo rešitve zunaj doma – v sefih, ki jih ponujajo banke in hranilnice.

Sef je poseben predal v varovanem in zaščitenem prostoru banke, do katerega imajo dostop le najemnik in njegovi pooblaščenci. V njih je možno shranjevati vrednostne papirje, listine, dokumente, plemenite kovine, nakit ... Na splošno velja, da je v njih dovoljeno shranjevati le stvari, ki ne ogrožajo varnosti banke, ljudi ter drugih sefov, ne pa vnetljivih, eksplozivnih, radioaktivnih in pokvarljivih stvari ter tekočin, prav tako ne mamil, orožja in drugih stvari, katerih posest in promet z njimi sta zakonsko prepovedana.

Najem sefa je ena od storitev, ki jo banke in hranilnice ponujajo komitentom in tudi ostalim. Za najem jim zaračunavajo najemnino, ki je odvisna od velikosti sefa in trajanja najema, v nekaterih bankah pa tudi od tega, ali je najemnik komitent banke ali ne in za kakšno vrsto poslovnega sodelovanja (paketa) gre. Po podatkih s spletnih strani bank in hranilnic morajo najemniki za najem sefa na leto odšteti od 50 do 310 evrov, nekomitenti pa tudi več kot 400 evrov.

Podatek, kdo ima sef v banki, je poslovna skrivnost, v banki tudi ne vedo, kaj je v sefu. Banka odgovarja najemniku le za škodo, ki bi nastala zaradi opustitve varnostnih ukrepov ali drugega dolžnega ravnanja banke. Najemnik lahko vsebino v sefu zavaruje pri zavarovalnici. V določenih primerih lahko banka najemniku in njegovim pooblaščencem blokira sef in mu s tem onemogoči dostop do sefa. To lahko stori na podlagi odločbe sodišča ter v primeru neplačevanja najemnine, osebnega stečaja, stečaja zapuščine in ob smrti najemnika. Če najemnik sefa umre, banka dovoli dostop do sefa le dediču, ki je naveden v pravnomočnem sklepu o dedovanju.