Robotska terapevtska rokavica (3)

Z robotsko terapevtsko rokavico so terapije v Centru Korak v Kranju dvignili na še višjo raven. Uporabnikom in tudi njihovim svojcem se tudi sicer trudijo zagotavljati kvalitetne in raznolike storitve.

V sklopu delovne terapije so s kadrovsko popolnitvijo tako začeli izvajati delavnice. »Ena od novosti je intenzivnejše vključevanje uporabnikov v delovne aktivnosti. Enkrat tedensko imamo lesno delavnico. Vsem, ki jo obiskujejo, daje občutek vključenosti, odgovornosti in pripadnosti,« pravi Mateja Korošec, direktorica Centra Korak.

Posebno mesto imajo v Koraku različni tabori in aktivnosti v naravi. »Vsako leto organiziramo tabor na Uskovnici in v Poreču. To je sicer nadstandardna storitev in ne vemo, koliko časa jo bomo še lahko izvajali, vendar ima za uporabnike izjemen pomen. Še posebej bi poudarila tabor na Uskovnici. Večina naših uporabnikov je bila na nek način povezana z gorništvom. To jim je bilo po poškodbi odvzeto. Ko pridejo v okolje, kjer slišijo samo veter, zvonjenje kravjih zvoncev ..., se mnogim vrne občutek, ki so ga poznali pred poškodbo. Trenutki, ki jih doživljajo na taboru, so izjemno čustveni, se te dotaknejo kot človeka. Takrat se še bolj zavemo, kako dragocene so stvari, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne,« poudari.

Na vprašanje, ali jo je katera zgodba v vseh letih delovanja v Centru Korak posebno zaznamovala, Mateja Korošec odgovarja, da je rehabilitacija izjemno individualna in da je napovedovanje rezultatov pogosto nemogoče. Kljub temu pa nekatere zgodbe ostanejo. »Ena takšnih je zgodba uporabnika, ki je prehodil Camino. Ko je prišel k nam, si tega nihče ni mogel predstavljati. On je verjel, da bo Camino zmogel prehoditi, niti pomislil pa ni, da bo stopil pred ljudi in svojo zgodbo tudi predstavil javnosti. Prav to je dokaz, kako rehabilitacija ne vrača samo telesnih sposobnosti, ampak tudi samozavest in vero vase. Njegov primer je velika zgodba o uspehu.«

V Koraku se vse bolj zavedajo, da posledice pridobljenih možganskih poškodb ne prizadenejo le posameznika, temveč celotno družino. »Zelo intenzivno delamo tudi s svojci. Oblikovali smo dve podporni skupini: eno za partnerje, drugo za družinske člane, ki ju vodita psihologinja in pedagoginja. Namen je ustvariti varen prostor za pogovor. Ljudje tam lahko povedo svoje stiske in izkušnje. Ugotovijo, da niso edini in da niso sami. To se morda zdi majhna stvar, vendar je za tiste, ki jo doživijo, izjemno pomembna,« se zaveda.

Pomemben del delovanja centra predstavlja tudi sodelovanje z visokošolskimi ustanovami. »Postali smo pomembna učna baza za fakultete. K nam prihajajo študenti fizioterapije, delovne terapije, socialnega dela, psihologije in drugih smeri. Ne želimo si samo njihove prisotnosti, ampak želimo, da od nas odnesejo znanje in izkušnje, ki jim bodo koristile v poklicnem življenju.«

Načrtov jim ne manjka. »Pogledujemo proti električnemu vozilu. Imamo avtomobil, s katerim vsak dan prevažamo uporabnike po Kranju in okolici in z njim naredimo ogromno kilometrov. Stroški naraščajo, vozilo pa potrebuje vse več popravil. Električno vozilo bi dolgoročno zmanjšalo stroške prevozov in omogočilo še zanesljivejše izvajanje storitev,« še pove Mateja Korošec. Uporabnikom s prevozi želijo omogočiti tudi izlete, vključevanje v okolje in različne aktivnosti.

(Konec)