Atraktivna pot do zgodovinske točke

Vodiška planina (1108 m n. m.) – Vodiška planina leži na skrajnem severozahodnem robu Jelovice. Na planini je bil med drugo svetovno vojno ustanovljen Cankarjev bataljon. Okolico doma krasi lipa, ki datira v leto 1473.

Vodiška planina je zapisana v zgodovino slovenskega naroda. Blizu današnjega Partizanskega doma na Vodiški planini je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon, ki je bil sestavljen iz dveh čet, Jeseniške in Jelovške. Cankarjev bataljon je ustanovil Stane Žagar, član glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet in član Komunistične partije Slovenije.

V teh dneh, ko je zaradi obilice deževja in snega velika nevarnost snežnih plazov, je bila odločitev za vzpon na Vodiško planino odlična izbira. Priznam, da iz Krope na Vodiško še nisem hodila, zato za izhodišče izberem to staro železarsko-fužinarsko naselje ob potoku Kroparica.

Iz Kranja se skozi Naklo in Podbrezje peljemo proti Posavcu, kjer nas smerokaz usmeri levo proti Kropi. Prečkamo železniško progo in nadaljujemo levo. Po nekaj kilometrih smo v Lipnici, kjer je razcep cest. Desna cesta gre v Kamno Gorico, levo peljemo mi v Kropo. Ko pridemo v Kropo, tik pred tovarno Plamen zavijemo desno in se zapeljemo do župnijske cerkve sv. Lenarta, kjer parkiramo in kjer je tudi naše izhodišče. Nad parkiriščem zagledamo smerno tablo in se odločimo za levo, krajšo, a tudi strmejšo pot, ki je ponekod malce zahtevnejša. Začetek poti poteka po kolovozu. Odpre se nam skromen pogled na Kropo, visoko nad nami pa so širni gozdovi Jelovice. Pot preide v gozd, še vedno poteka po kolovozu. Prečimo nekaj grap, kjer je lahko precej vode. Priporočam, da imamo s seboj male derezice, saj je ob nizkih temperaturah poledenelo. Pot se vije strmo ob hudourniškem grabnu. Ključna mesta poti so zavarovana, na enem mestu je celo vrv. Pot je strma, izpostavljena. Potrebna je pozornost. Višje pot zavije ostro desno, kjer nas čaka vzpon po stopnicah. Pot postane lažja, a je še vedno strma. V manjših okljukih se vzpenja proti grebenu Vreteno, kjer se nam z leve strani pridruži pot »z žage« oz. od Slovenske peči. Z Vretena nadaljujemo desno. Pot se še vedno precej strmo vzpenja. Trenutno je na tej poti nekaj plazovin, ki so pa že stare in je prečenje varno. Že majhen plaz nam daje vedeti, kakšna je sila narave. Tik preden dosežemo rob Vodiške planine, se steza položi in v zložnem prečenju dosežemo Partizanski dom na Vodiški planini.

V dolino se vrnemo po krožni poti. Od doma gremo čez travnik proti Kropi in Kamni Gorici. Pot se lepo spušča skozi gozd. Ko pridemo do razpotja, kjer levo zavije steza v Kamno Gorico, gremo mi desno proti Kropi. Pot lepo v okljukih vijuga čez strmo pobočje.

Ko dosežemo širok kolovoz, bi krajša pot do jeklenega konjička zavila desno, a moj predlog je, da zavijemo levo in se po kolovozu povzpnemo še na Cutov laz, ki ga označuje vpisna skrinjica na drevesu in nekaj klopi. Kot zanimivost, očitno Cutov laz pogosto obiščejo tudi Kitajci, glede na zapis dobrodošlice. S Cutovega laza sestopimo v smeri Stočja. Sledimo markacijam in smerokaz nas usmeri desno Na Mihovo. Ko markirana pot zavije levo navzdol, pred seboj zagledamo dobro vidno stezo, ki preči pobočje. Stezi sledimo do še enega kolovoza, spodaj že vidimo tovarno Plamen. Po kolovozu dosežemo Srednji Konec in se po asfaltirani cesti povzpnemo do jeklenega konjička.

Nadmorska višina: 1108 m
Višinska razlika: 700 m
Trajanje: 3–4 ure
Zahtevnost: 3 / 5