Čaka, da ga pokliče papež

Čeprav ima dela dovolj, Andrej Mlinar smeje pravi, da bi naredil izjemo, če bi ga za ozaljšanje katrce poklical papež. »Vsekakor bi mi bilo v ponos,« se zamisli restavrator, »zdravnik« in popravljalec znanih Renaultovih modelov R4. Papež Frančišek ima namreč v svojem voznem parku štirideset let staro katrco. Na vprašanje, ali je kdaj imel v delu tudi znameniti Pahorjev avto, odgovori pritrdilno.

»En mali 'karambolček' je imel, nekdo se je zaletel vanj, pa sem moral poškodbo sanirati, potem sem še malce polepšal odbijač in nastavil motor,« strokovno pove Andrej. »Moj prijatelj, ki je bil takrat Pahorjev varnostnik, je rekel, ti kar 'zrihtaj', ni pomembno, koliko bo stalo.«

Žirovec Andrej Mlinar se je z restavriranjem Renaultovih R4, vsem znanih katrc, začel ukvarjati že pred več kot dvajsetimi leti. »Ko sem bil star dvajset let, sem 'moral' vse pokupiti. Ves čas sem bil v minusu, še izposojal sem si zanje,« razloži Andrej, ko nas gosti v svoji delavnici v Suši, na domačiji pr' Pisanc, kamor se je priženil. Z ženo Anko imata devetletnega sina Reneja, ki je, kot pravi Andrej, tudi malo umetniške sorte. »Dve leti je bil navdušen nad Titanikom, delal makete, ga risal. Ko smo bili lani v Marjetinem domu v Dolah nad Idrijo, so bili v glamping hiškah zraven Italijani. Videli so, kako se zna igrati, tako kot smo se igrali otroci nekoč. Povprašali so, ali bi lahko posneli dokumentarec, ki se bo morda uvrstil na filmski festival v Milano. Snemali so lani poleti, zgodba gre o tem, kako so se otroci včasih sami znali igrati. Prikazano je, kako je sam narisal in izdelal svojo leseno puško, kako se zna skrivati v gozdu, za drevesi in podobno,« je nad sinom navdušen Andrej. »Tudi med vožnjo me vpraša marsikaj o katrcah. Niti se ne zavedam, a me očitno budno spremlja in posluša, kar rečem. Vidim, da se že malce spozna, a ga nočem siliti v to.«

»Singerica« avtomobilov

V Andrejevem raju je trenutno okrog petdeset avtomobilov. Štiri ima registrirane, z njimi se podaja na daljše in krajše ture. »Z oranžno, ki je letnik 1992, smo bili že v Parizu, Bosni, Dubrovniku, s tole, zlato, ki je letnik 1978, kot jaz, se vozimo tu okrog, ni nič 'gnila' spodaj, imamo tudi tako na štirikolesni pogon – gre povsod,« pove Andrej.

»Katrca je kot Singerjev šivalni stroj. Nikoli se ni pokvarila, če je prišla v motor kakšna smet, je bilo treba malce 'spihati'. Začela pa je rjaveti. Tako da sem se sam naučil, kako narediti krivino, zakaj je nekje taka in drugje drugačna debelina pločevine. Vse sem naštudiral, tako da za vsak kos vem, kje in zakaj so nekje določene izboklinice. Sam sem začel delati tudi orodje, kupil sem prešo, da lahko izdelujem rezervne dele za trgovine po Evropi. Za zdaj dele dobavljam v nekaj trgovin v Nemčijo in Francijo. Nameščajo jih v stara vozila, v katre, spačke, diane, žabe ...«

Dve katrci vozili po Afriki

Andrej Mlinar je v dvajsetih letih usposobil nemalo katrc, ki vozijo po slovenski grudi in tudi po številnih krajih po vsej Evropi. Tudi afriške ceste, poti in kolovoze sta ubirali dve. Ena izmed njiju na poti iz Budimpešte v Bamako, glavno mesto Malija. »Prišla sta dva Ljubljančana z željo, da bi rada šla na reli v Afriko. Vozijo ga s fički, bolhami, novimi avti, z vsem mogočim. Onadva sta šla s katrco. Ko sta zapeljala s trajekta, ni bilo nobenega pomola, tako da sta morala zapeljati kar v morje. A katra je lepo brnela dalje, ne glede na slano vodo …«

Žena je kot Jovanka

Andreju pri delu v delavnici pomaga tudi žena Anka. »Zanimivost, ki mi jo je žena zaupala po tem, ko sva bila že skupaj, je bila, da ko je njen oče hotel kupiti katro, je bila glavna, ki je bila proti, češ te 'gajbe' pa mi ne bomo imeli. Anka, ki se nam ob pogovoru pridruži v delavnici, pa doda svojo plat zgodbe: »Ko sva se spoznala, sem ga vprašala, kaj počne. Odgovoril je, da 'rihta' katre. Nadaljevala sem, kaj pa počne v prostem času. Odgovor je bil enak. (smeh) Zdaj, ko narediva ogromno kilometrov, sem samo vesela, da gremo na kakšno srečanje, da lahko še jaz peljem,« z žarom v očeh pove Andrejeva žena Anka. Andrej smeje doda: »Zraven sedi kot Jovanka (žena Josipa Broza - Tita, op. a.). Smo šli zadnjič v Celovec, vsi nas opazijo na cesti, fotografirajo, Anka jim maha. Tudi v Ljubljani, recimo, na križiščih, opazim, da nas gledajo. Marsikdo si misli, da bomo komaj speljali. Jaz pa že prestavim v prvo prestavo, ko je zelena, speljem, in marsikomu ni jasno, da ta avto lahko tako 'potegne'.«

Rad ima enostavnost

Andrejeva ljubezen do teh Renaultovih avtomobilov in želja po ustvarjanju in inovacijah izvira že iz otroštva. »Raje bi se s tigrom spopadel kot z žogo. V šoli sem raje rekel, da moram iti domov pesek metat v mešalec, kot da bi šel k telovadbi. Oče je takrat, ko smo delali hišo, kupil prvo katro, star sem bil dvanajst let. Vsak dan je hodil v Celovec, kjer je imel službo. Le katra je prišla na Ljubelj, stari BMW-ji so vsi stali. Imeli smo tudi Oplovega kadetta, ampak sem jaz vedno želel, da gremo s katro. Ta preprostost me je privlačila, očitno sem že po naravi človek, ki ima rad enostavnost, nobenega kompliciranja,« se za konec našega pogovora zamisli Andrej Mlinar, skozi roke katerega bo najbrž šlo še na desetine in desetine vozil.