Volk v dolini Kokre

V nedeljo, 26. novembra, je bil na travniku Slaparjeve domačije opažen volk, v noči na ponedeljek pa je v zgornjem delu doline, v ograjenem pašniku, že klal ovce. Tudi sam imam grenko izkušnjo z medvedom, saj mi je pred leti medved poškodoval plemensko kobilo, ki smo jo našli, ko je v velikih mukah vlekla svojo kožo za seboj in smo jo morali usmrtiti. Politika širjenja zveri povzroča procese, ki bodo imeli na podeželju dramatične posledice.

Stroga zaščita velikih zveri, medveda, volka in risa, izhaja iz evropske zakonodaje, ki pa smo jo v Sloveniji, po reku »bolj papeški od papeža«, pripeljali do absurda. Prav je, da zveri ščitimo pred izumrtjem, in to smo do vstopa Slovenije v EU razumno tudi počeli na njihovem naravnem zgodovinskem območju razširjenosti, ki ga predstavljajo obsežni gozdovi, predvsem na Kočevskem. Z vzdrževanjem primerne številčnosti in preprečevanjem širjenja smo imeli v Sloveniji vzpostavljeno vzdržno sobivanje.

Po dostopnih podatkih so se populacije medveda in volka v Sloveniji v dobrem desetletju najmanj potrojile, zato zveri iščejo nov prostor in nove vire hrane. Priča smo eksplozivnemu porastu populacij zveri. Volk potrebuje 4 kg mesa na dan, zanj pa je značilno tudi »presežno« plenjenje, saj na primer v čredi ovac kolje daleč preko svojih potreb. Širjenje zveri na ostala območja Slovenije povzroča neizogibne konflikte s človekom in njegovimi aktivnostmi, saj je slovensko podeželje značilen primer razpršene poselitve. Tu ne gre samo za pokole domačih živali, tudi psov in mačk, gre tudi za ogrožanje drugih človekovih aktivnosti v naravi, kot so kolesarjenje, pohodništvo, planinarjenje, gobarjenje. V državah z večjimi gostotami zveri poročajo tudi o človeških žrtvah. Praksa zadnjih let dokazuje, da so zaščitni ukrepi (električno ograje, pastirski psi …) učinkoviti le kratek čas, varovanje zahteva nesorazmerna ekonomska vlaganja, velike potrebe delovne sile in negativno vpliva na ostale prostoživeče živali. Še posebej pa je varovanje pašnih živali pred zvermi problematično v alpskem svetu, kjer je zaradi nizke gostote pašnih živali, razgibanosti terena, strmin, plitvih tal in oddaljenosti pašnikov zaščita pred zvermi sploh nemogoča.

V Sloveniji je večina kmetijskih obdelovalnih površin na območjih s težjimi pogoji kmetovanja (OMD). Medtem ko se za produktivna kmetijska zemljišča v ravnini vedno najde kupec ali najemnik in zemlja ostane obdelana, pa prenehanje kmetovanja na teh področjih vedno pomeni zaraščanje in izgubo kmetijske zemlje, ki jo v Sloveniji še kako primanjkuje, saj smo po površini na prebivalca povsem na repu evropskih držav. Nagib terena in nadmorska višina v večini primerov na teh območjih omogočata le različne oblike živinoreje, saj so se tej obliki kmetovanja dobro prilagodile tradicionalne oblike pašništva (planine) in tehnologija pridelava krme (gorska mehanizacija). Pokol domačih živali je za kmeta tako materialni, še posebej pa motivacijski in psihološki udarec, veliko jih obupa in preneha. Noben kmet/rejec ne redi in ne bo redil domačih živali za hrano volkovom ali za povračilo škod!

Slovenski kmetje pozdravljamo razumne trajnostne usmeritve kmetovanja, kot so ekstenzivna živinoreja, ekološko kmetovanje, dobrobit živali, zdrava hrana ..., saj agresivne smeri tehnološkega razvoja spreminjajo krave v biološke stroje, njive pa v kemične tovarne na prostem. Vendar! Vse te nove strategije so povezane s pašo domačih živali, kar pa je v diametralnem nasprotju s strategijo zaščite velikih zveri, ki pašne živali porivajo nazaj v hleve.

Podeželani ne moremo razumeti, da se v »civilizirani« Evropi, ki »naj bi« temeljila na spoštovanju človekovih pravic, pod krinko naravovarstva izvaja tak genocid nad manjšino. Toliko bolj, ker večstoletna odsotnost zveri v Evropi ni povzročila negativnih posledic v naravi, nasprotno, jo je obogatila z obdelano, biotsko bogato kmetijsko kulturno krajino v korist in ponos vseh prebivalcev.

Kaj poganja to nerazumno evforijo zaščite zveri? Človeštvo se skozi ves svoj obstoj bori z vrstami, ki mu povzročajo škodo. Za viruse, bakterije in zajedavce smo izumili zdravila, za mestne golobe, podgane in miši deratizacijo, za prekomerne populacije lovne divjadi upravljanje z lovom. Na enak način, z odgovornim planiranjem in lovom, bi morali upravljati tudi z zvermi.

Zagovornike zveri v grobem lahko identificiramo v dve skupini: »kavč naravovarstvenike« oz. »zaščitnike živali«, ki bi slovensko podeželje radi spremenili v »romantično« podobo divjine. Ti ljudje bi gojili zveri, hodili po hlevih in kontrolirali kmete. Druga skupina je »elita«, ki svojo eksistenco gradi na »Judeževem denarju« ukvarjanja z zvermi. Obe skupini poskušata vplivati na javno mnenje, politika se prilagaja javnemu mnenju in deli denar. Iz »Informacije javnega značaja« (vir: Ministrstvo za okolje in prostor, številka 090-51/2020 od 12. 3. 2020; Javna sredstva za upravljanje z velikimi zvermi za obdobje 2010–2019) je razvidno, da je bilo za ta namen porabljenih 9.839.018,55 evra davkoplačevalskega denarja.

Obstoječi »upravljavski« sistem za velike zveri je nepravičen in ustavno sporen, do narave in biotske raznovrstnosti pa skrajno škodljiv, saj povzroča nepopravljive negativne posledice. S tako politiko bomo v primeru izrednih razmer lačni, izgubili bomo tako obdelano kulturno krajino kakor tudi avtohtone vrste prostoživečih živali. To evforijo, pod krinko naravovarstva in zlorabe karizmatične narave zveri samih, poganjajo predvsem ozki interesi »služenje denarja na tuj račun«, brez vsake odgovornosti. V Sloveniji, kjer živi še znaten delež ljudi pod pragom revščine, kjer so ljudje zaradi klimatskih katastrof ostali brez vsega, je trošenje javnega denarja za povzročanje dodatnih bolečin ljudem zaradi zveri in egoističnih interesov v ozadju tudi etično skrajno zavržno dejanje!

Stane Bergant, član UO Sindikata kmetov Slovenije