Le kje gre pot

Monte Pisimoni – Ko se peljemo proti Tolmeču/Tolmezzu, je Monte Pisimoni vrh na desni strani, pred krajem Mužac/Moggio Udinese. Ko ga gledamo s ceste, je videti neprehoden in strm. A čez njegova pobočja se vije izjemno lepo speljana pot, ki je izrazito strma.

Današnja tura nas bo popeljala v Karnijske Alpe, v Italijo. Obiskali bomo izraziti in mogočni Monte Pisimoni, ki mu v slovenskem jeziku rečemo Počimunih. Kljub skromni nadmorski višini, 1880 m, je vzpon čudovito gorniško dejanje, saj je izhodišče nizko in premagamo precejšnjo višinsko razliko. Gora zaključuje jugozahodni greben, ki se preko Zuc dal Bora in Monte Crostisa vleče čez Monte Pisimoni, severno nad dolino Bele. Pobočja gore so strma, speljana pod in med stenami, po ličnih policah, ki jemljejo dih. Pretkano se vije čez na videz neprehodno pobočje.

Izhodišče vzpona je vasica Ovedasso, iz Kranja oddaljena 120 km. Peljemo se skozi Trbiž, mimo Pontebbe, mimo Kluž proti Mužacu, ko nas smerokaz usmeri desno na vzpenjajoče se cesto, ki na nekaj mestih preči poglobljeno odvodnjavanje vode. Parkiramo v centru, na primernem mestu. Po cesti se odpravimo proti zahodu, do križišča, kjer se navzgor odcepi asfaltirana cesta. Pred nekaj tedni so bili na ograjenih travnikih maremsko-abruški ovčarji, veliki beli pastirski psi. Kmalu na drevesu zagledamo prvi smerokaz Monte Pisimoni, ki nam obljublja 3 ure in 30 minut vzpona. Gre za pot št. 423, imenovano Via alta CAI Moggio. Pot svojo strmino pokaže že na samem začetku in pravzaprav traja do zadnje tretjine poti. V začetnem delu poteka skozi mehak, borov gozd, skozi travnato pobočje, strmo navzgor. Naprej zavija izrazito navkreber, potem zavija levo in se približa skalni pregradi. Ob skalah se obrne v desno, išče atraktivne prehode. Pot po policah preči nekaj izrazitih grap, nato pa se spet obrne v levo, preči pobočje in se ustavi pred izrazito skalnato grapo. Po grapi se strmo povzpnemo in dosežemo travnato pobočje, kjer se strmina malce umiri. Za nami se na poti kažejo čudoviti razgledi na dolino reke Bele, na Monte Amariano, Monticello, na Creto Grauzario in Monte Sernio. Preko travnatega vršnega dela nas čaka še slabih 300 višinskih metrov do razglednega vrha gore.

Z vrha se nam odpre izjemen razgled na Zuc dal Bor, Monte Crostis, na Monte Plananizzo, na Creto Grauzario, Monte Sernio, Monticello, Monte Amariano, Mnte Festo, San Simeone, v ozadju se pokaže tudi najvišji vrh Karnijcev, Monte Coglians. S kančkom sreče in jasnim dnevom vidimo tudi Dolomite.

Z vrha sestopimo na drugo stran, čez goro, v smeri Zuc dal Bora, še vedno po poti 423. Sestop do škrbine zahteva od gornika nekaj previdnosti, saj je teren ponekod skalnat, malce »»pošodran« in strm. Stezica nas vodi v levo. Škrbina je neizrazita in tam je, sredi gozda, razcep poti: leva pot vodi na Monte Crostis in naprej proti Zuc dal Boru, mi pa zavijemo desno in precej dolgo prečimo strma travnata pobočja, visoko nad reko Rio Simon. Do škrbine Forcella di Jame, na višini 1350 m, prečimo, nato pa se pot začne strmo spuščati proti dolini Bele. Najprej dosežemo planino Stavoli Breis, 1146 m n. m., nato še planino Stavoli Costalunga, 1011 m n. m., nazadnje še planino Stavoli Sacout, 820 m n. m. Malce pod zadnjo planino se priključimo poti številka 424. Pot, ki poteka izrazito proti jugu, začne obračati v desno in mimo planine Stavoli Rauni, 633 m n. m., dosežemo cesto, ki iz Rovareda vodi proti vasici Ovedasso. Točno tam, kjer je izrazito širok kanal za odvodnjavanje vode. Po cesti, približno dober kilometer, se sprehodimo nazaj do vasice Ovedasso, kjer smo zjutraj začeli turo.

Ko se s ceste zazremo v pobočja in strmino nad seboj, bomo šele dojeli, kako lepo turo smo naredili.

Turo bi označila kot zahtevno, saj je vzpon precej strm, ponekod izpostavljen, izpostavljen je tudi sestop, kjer je potreben stabilen in trden korak. Tura za gorniške sladokusce!

Nadmorska višina: 1880 m
Višinska razlika: 1500 m
Trajanje: 7–8 ur
Zahtevnost: 4 / 5