Posledice potresa so nepredstavljive

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Slovenija / torek, 14. februar 2023 / 08:36  

Dan po katastrofalnem potresu, ki je minuli ponedeljek prizadel jugovzhod Turčije in severozahod Sirije ter pod ruševinami pokopal več deset tisoč ljudi, je bila v Turčijo kot reševalna pomoč napotena tudi slovenska enota Civilne zaščite z reševalnimi psi. Med njimi so bili trije Gorenjci, ki so z nami delili izkušnjo, na katero, kot so poudarili, tudi najbolj izurjeni vodniki reševalnih psov ne morejo biti dovolj dobro pripravljeni.

Kranj – Ekipo slovenske Civilne zaščite, ki je bila minuli torek napotena v Turčijo v okviru mehanizma Evropske unije na področju civilne zaščite, je sicer sestavljalo sedem vodnikov reševalnih psov, trije pogodbeni pripadniki Civilne zaščite in uslužbenec Uprave za zaščito in reševanje. Med njimi so bili tudi trije Gorenjci – Matjaž Bolka, Robert Anžič in Andrej Žunič, vsi člani Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj, ki deluje pod okriljem Civilne zaščite Mestne občine Kranj.

Andrej Žunič in Matjaž Bolka sta kot vodnika reševalnih psov pripadnika enote za iskanje in reševanje v urbanih okoljih (MUSAR), Robert Anžič pa je pogodbeni pripadnik Civilne zaščite, ki se je enoti na poti v Turčijo pridružil kot logistična podpora. Anžič je poleg tega vodnik reševalnega psa, zato je s seboj vzel svojo izurjeno psičko Rose in pomagal tudi z iskanjem. »Podali smo se v situacijo, na katero tudi najbolj izurjeni vodniki reševalnih psov ne morejo biti dovolj dobro pripravljeni. Posledice potresa so namreč nepredstavljive, območje nesreče pa izredno zahtevno in praktično neobvladljivo,« je poudaril Andrej Žunič.

Slovenska enota je minuli torek iz Zagreba letela najprej v Istanbul, od tod pa naj bi po prvotnih načrtih odleteli v Ankaro in tam nudili pomoč, a se je načrt nenapovedano spremenil.

Psi enakovredni potniki

Po sprejemu kontaktne osebe iz Turškega organa za upravljanje nesreč in izrednih razmer (AFAD) so enoto z letalskim prevozom pospremili v Adano, od tam pa so jo napotili v provinco Hatay. »Ko smo prišli na območje, je bilo med domačini in reševalci še veliko upanja. Žal pa je iz dneva v dan to upanje plahnelo,« je prve vtise z opustošenega območja strnil Andrej Žunič, ki se je v Turčijo napotil s svojim reševalnim psom Bliskom.

Psi so s svojimi vodniki v letalu potovali v potniški kabini, ne v tovornem delu, ter so bili po besedah Roberta Anžiča enakovredni potniki. To je potrdil tudi Žunič, ki je dejal, da je bil odnos letalskega osebja in drugih potnikov zelo prijazen in korekten. »Psom niti ni bilo treba nadeti nagobčnikov. Vsi smo bili deležni posebne oskrbe. Tudi drugi potniki so bili do psov uvidevni. Nikogar ni motilo, da so z nami in da sedijo na sedežih,« je dejal Žunič.

Mesta praktično ni več

Ekipa je tri dni, od srede do petka, pomagala tamkajšnjemu prebivalstvu s preiskovanjem prostorov, ruševin in objektov. Delo je bilo zelo zahtevno, saj so objekti na več sto kilometrih porušeni. »Mesta praktično ni več, vse stavbe so neprimerne za bivanje. Ni ne elektrike niti plina,« je povedal Matjaž Bolka, ki reševalne pse trenira že trideset let.

Vsi trije so šli v Turčijo prostovoljno in kljub nevarnosti niso oklevali. »Ko pride do take situacije, enostavno greš, da pomagaš. Ob tem čutiš neke vrste zadovoljstvo, tudi zato, da lahko naši reševalni psi pokažejo in dokažejo svoje znanje in sposobnosti v realni situaciji. Vsi izpiti, usposabljanja in treningi se v takih primerih izkažejo za izredno koristne,« je dejal Bolka, čigar psička Ira se je med iskanjem poškodovala. »Za pse je bila situacija nedvomno stresna, a vsi so jo zelo dobro prenesli. Noben pes ni odpovedal, vsi so bili ves čas polno operativni. Ira si bo sicer privoščila nekaj počitka in sprostitve, ker pa ima poškodovano tačko, ji bomo zagotovili teden do dva 'bolniške',« je še dejal Bolka, ki je pohvalil tudi delo slovenske ekipe, saj je po njegovem mnenju delovala zelo usklajeno in enotno.

Do hujših poškodb na srečo ni prišlo

Andrej Žunič, ki je po izobrazbi veterinar, je ob tem povedal, da so vsi psi dobili manjše poškodbe, predvsem lažje ureznine na blazinicah tačk, do hujših pa na srečo ni prišlo. »Kot veterinar sem bil zadolžen tudi za oskrbo psov. Njihove rane smo zašili in povili, tako so bili praktično vsi takoj zopet operativni in pripravljeni na novo iskanje,« je pojasnil. Psom so nekajkrat na tace nadeli zaščitne copate. »Nekateri so nas spraševali, zakaj psi copat niso imeli nadetih ves čas. Pri tem moramo vedeti, da se psi s kremplji in blazinicami oprimejo površine in so zato mnogo bolj gibljivi in varni, če so tace proste. To je tudi razlog, da copat niso imeli konstantno na sebi,« je pojasnil Žunič.

Zagotovljena popolna varnost

Kljub oteženemu transportu in logistiki so lokalni organi, predvsem tamkajšnja jamarska reševalna služba, ekipi zagotavljali popolno varnost. »Nastanjeni smo bili v središču mesta, nihče od domačinov ni vedel naše lokacije bivanja. Bili smo skriti, kar nam je bilo v prid. Do mesta iskanja so nas prevažali v neoznačenih kombijih, zato smo bili še bolj zaščiteni. Pri tem nam je bila v izredno pomoč lokalna jamarska služba, ki nam je pomagala tako pri prevozu in nastanitvi kot tudi pri prevajanju, saj so Turki zelo šibki v zanju angleščine,« je pripovedoval Robert Anžič in nadaljeval: »Domačini so reševalce nagovarjali, nas prosili za pomoč, a vsem je enostavno ne moreš zagotoviti. Bilo jim je nerazumljivo in hkrati popolnoma nesprejemljivo, da smo zapuščali območja, oni pa so ob tem še vedno pogrešali svojce in jih skušali najti.«

Delali so vse od jutra do mraka. V nočnem času so se zaradi svoje varnosti in varnosti psov umaknili v bazo. »Med domačini je namreč vladala panika, bili so nestrpni, zato je bilo včasih njihovo ravnanje nekoliko nasilno, kar je bilo še bolj izrazito v nočnem času. Nekajkrat smo zaslišali tudi poke, a niti nismo zares pomislili, da gre za streljanje, kar pa se je kasneje izkazalo za resnično,« je izkušnjo opisal Žunič, Anžič pa še navedel: »Ljudje so zjutraj polni upanja in relativno mirni, a ko nastopi mrak, postajajo vedno bolj nervozni, saj se zavedajo, da je ponoči pomoč omenjena.«

Ekipa je bila izpostavljena tudi drugim nevarnostim, od razbitega stekla do ostrih predmetov, največjo pa so predstavljali popotresni sunki, a kljub temu med njimi nista bila prisotna strah ali panika. »Na vsakem koraku smo morali biti izredno previdni,« je poudaril Žunič. Vselej je ekipo eden od vodnikov opazoval in jih opozarjal na morebitne nevarnosti. »Že ob prvem iskanju je prišlo do popotresnega sunka in opazovalci so takoj dali znak za evakuacijo. Stalno smo morali imeti določeno vsaj eno varno mesto, kamor bi se lahko zatekli v primeru večje nevarnosti. Kasneje smo morali lastno varnost zanemariti, saj ponekod varnega mesta ni bilo. Tudi to dejstvo smo morali sprejeti, saj jim pomoči kljub potencialni nevarnosti enostavno nismo mogli odreči,« je opisal Žunič.

Slovenski psi med najbolje izurjenimi

Slovenski reševalni psi, ki so izurjeni za reševanje živih oseb, veljajo za ene najbolje usposobljenih na svetu, kar so dokazali tudi v Turčiji. Na več območjih so jasno z glasnim lajanjem in kopanjem nakazali lokacijo potencialno živih oseb. »Psi so pri takih nesrečah nepogrešljivi, kajti s tehničnimi pripomočki niti ne moreš zares dostopati do takega terena, ki je zasut z ruševinami,« je poudaril Anžič. Za njegovo psičko Rose je bilo to prvo večje reševanje, pri tem je utrpela le manjše odrgnine.

Slovenska enota, ki je imela nalogo iskanja, je določila potencialno lokacijo živih oseb, samo odkopavanje pa so prepustili turškim reševalnim enotam. »A ker so bile opremljene z zelo pomanjkljivim orodjem, je bilo njihovo reševanje še toliko napornejše,« je dejal Žunič. Enota se je po vsaki preiskani lokaciji takoj premaknila na drugo ruševino, zato niso bili deležni samega trenutka osvoboditve osebe izpod ruševin. Tudi podatka, koliko oseb je bilo dejansko rešenih z njihovo pomočjo, po Žuničevih besedah nimajo. »Vsi smo profesionalci, zato smo vedeli, da sočustvovanje in žalost ne smeta vplivati na naše delo. Pri nesrečah take razsežnosti moraš biti kljub vsej tragediji, ki se dogaja okoli tebe, popolnoma osredotočen in svojo energijo usmeriti le v iskanje,« je še dejal Žunič in poudaril, da je bil prispevek slovenske ekipe velik. »A vseeno je bila naša pomoč le kaplja v morje,« je dodal.

Zaradi varnosti odšli domov prej

V soboto se je ob podpori Slovenske vojske in letala Falcon enota vrnila v Slovenijo. Mednarodne enote za iskanje so se namreč zaradi zaostrovanja varnostnih razmer, poškodb in izčrpanosti začele umikati z območij potresa. »Varnostni vidik in poškodbe psov so bile tiste, ki so botrovale odločitvi, da območje zapustimo že v soboto,« je pojasnil Žunič. V Slovenijo so se vsi člani enote vrnili zdravi, prav tako njihovi psi. »Mi se bomo naspali in spočili, a kako hudo je potres prizadel Turke in Sirce, kakšno trpljenje jim je povzročil, tega si zares ne moremo predstavljati. Zgodila se jim je katastrofa, ki jim bo življenje krojila še nekaj časa, sanacija pa bo dolgotrajna.«

Utrujeni in izčrpani

Kakšni pa so njihovi občutki ob vrnitvi v Slovenijo? »Šele po vrnitvi smo se zavedeli, kako zelo utrujeni in izčrpani smo ter kako hude in resne so posledice potresa v Turčiji in Siriji,« je odgovoril Robert Anžič, ki ima sicer za seboj že več mednarodnih intervencij, a kot je poudaril, je bila ta zagotovo ena najtežjih in najzahtevnejših.