Oče, pri vas pa gori!

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. januar 2023 / 13:38  

Tunjiške zgodbe (19)

V prejšnjih časih je naša vas spadala pod graščino Križ. Kmetje, nekoč jih je bilo okrog osemdeset, pa so po ne vem kakšnih pravilih plačevali svoje davščine tudi drugim grajskim, po bližnji in daljni oddaljenosti. V dolini proti Križu so se pasle grajske krave, za katere je skrbel neki mož, tujec, ki je živel v neki leseni hišici na bregu nad potokom Tunjščica. Tej hišici so domačini rekli Grajska pristava. Možu, ki je v njej živel, pa Pristavec. Dolga leta je bilo življenje kar normalno. Ko pa je kriška graščina dobila v last Planino pod Krvavcem, ki se ji še danes reče Kriška planina, so vso živino čez poletje gnali na to planino. Naredili so pot od Križa pa do Kriške planine ravno čez sredino Tunjic. Tako, da so vas razdelili na približno dva enaka dela. Levo stran so poimenovali Tunjice, desno pa Mlaka. Še danes to poimenovanje velja, na desni strani ceste ena vas, na levi pa druga. Ko so živino začeli goniti na Kriško planino, je mož, ki je živel v Pristavi, ostal skoraj brez dela. Če njegovo ime prepišem iz cerkvene kronike, je bil to Dominico Joachim. Začel je pohajkovati po vasi in se tudi malo zapil. V malhi je vedno imel spravljeno eno majhno »flaško«, če je pri hiši dobil malo več »šnopsa«, ga je vlil vanjo, kot rezervo za hujše čase. Tedanji župnik, ki je vestno vodil kroniko vseh faranov, ga je zapisal kot »vagabunda«, to je človek, ki se potepa in živi na račun drugih ljudi. V svoji revščini se je spomnil, kako bi prišel vsaj do nekaj denarja. Svojo bajtico je zavaroval pri nekem agentu od zavarovalnice, za neko vsoto. Vse imetje, ki naj bi imelo kakšno vrednost, je znosil v goščavo bližnjega gozda. Na podstrešju lesene stavbice je nastlal slamo in v to slamo je pokonci postavil prižgano svečo in čeznjo poveznil koš. Mislil si je, ko bo sveča čez nekaj ur dogorela, se bo vžgala slama in nato še vse drugo. Sam pa je odšel na popivanje v Kamnik. Toda glej ga šmenta, sveča je kmalu padla in požar je bil tu. Požar so opazili ne prav bližnji sosedi, ki so svoje otroke poslali, naj tečejo za možem in mu povedo, da mu hišica gori. Ujeli so ga tam nekje v klancih in že od daleč za njim vpili: »Oče, pri vas pa gori!« Mož pa se obrne in začuden vpraša: »Al že?« Otroci so doma povedali, kako se je Pristavec odzval. Tako se je po vasi hitro izvedelo, da je zažgal sam. Niti stari ljudje niso vedeli, ali je zavarovalnino dobil ali ne. Mož je po tem dogodku izginil iz vasi. Te hišice, Grajske pristave, niso nikoli postavili nazaj. Se pa še danes pozna, kje je nekoč stala.