Kako sem postal pravi Slovenec

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 28. julij 2022 / 09:39  

Tino je prišel v Slovenijo s Hrvaškega, pravzaprav iz osrednje Dalmacije. Vasice, v kateri je odraščal, praktično ni več. Prebivalci so se izselili, tistih nekaj, ki so v šestdesetih letih še vztrajali, pa je že pomrlo.

»Moja družina je bila globoko in zelo iskreno verna. Tudi otroci smo, dokler smo še bili doma, brez težav pokleknili in molili. Naša vas je bila tako oddaljena od 'civilizacije', da se je zlovešči režim, ki je vse, kar je bilo povezano v vero, po vojni preganjal, ni dotaknil. Molil sem tudi kot otrok, na paši ali med potjo v šolo in nazaj. Zmeraj se mi je zdelo, da se moram Bogu zahvaljevati ali pa se mu za kaj priporočiti. Rad sem se pogovarjal z njim. Vojsko sem služil v Vipavi, lepe spomine imam na tisto obdobje. Slovenija se mi je takrat zelo priljubila. Ko sem se oziral okoli sebe, nisem videl le kamenja, videl sem tudi travnike, polja in hribe.

Ko sem se po letu in pol vrnil domov, sem spoznal, da sem v hiši odveč. Sicer mi tega ni nihče rekel, a sem čutil. Sestra se je poročila, pričakovala je otroka, tisti njeni mi pa že od prej ni bil nikoli všeč. Pokleknil sem pred mamo in jo prosil za blagoslov, da grem iskat srečo drugam. Najprej sem mislil, da bi se pridružil bratoma, ki sta že nekaj let živela v Nemčiji oziroma Franciji, pa mi srce ni dalo. Bilo je predaleč, starši pa so bili že v letih. Želel sem ju še kdaj videti in objeti. Tako sem se odločil za Slovenijo. Na sebi sem imel edine gate, ki sem jih premogel, pa še te so bile vojaške. Eno srajco mi je podaril oče, drugo mi je dala teta. V kovčku je bilo še nekaj fotografij domačih, kruh, ki ga je spekla mama, rožni venec in pribor za britje. Nogavic nisem imel, ker jih nisem nikoli nosil.

Najprej sem se ustavil v Kopru. Delo v pristanišču sem takoj dobil. Poleti je še šlo, saj nisem imel stanovanja. Spal sem malo tu in malo tam, na prostem, umival sem se v morju. Na jesen, ko je začela zavijati mrzla burja, so se stvari zapletle. Bilo mi je prav nerodno, da sem, mlad in pri močeh, zbolel za pljučnico. Eden od zdravnikov, ki je bil doma iz naših krajev, mi je spomladi uredil papirje, da sem lahko šel za mesec dni na zdravljenje na Golnik. Mislil sem, da sem prišel v raj, tako lepo se mi je zdelo. Jeseni istega leta sem se potem preselil v Kranj. Prostor sem dobil v samskem domu. Posteljo sem si delil s še enim, doma je bil iz Varaždina. Bil je že starejši, zelo čemeren, siten in umazan mož. Ko je vstal, je šel v spodnje nadstropje, kjer so bile sanitarije, na veliko potrebo. Včasih mu je kaj ušlo tudi v posteljo … Predstavljate si, da, kako sem se počutil, ko sem ves zbit legel na takšno rjuho. Odeja je smrdela po 'švicu', na robovih je bila trda od smrklja. Možje niso imeli denarja za obleko, pa bi ga za robce! Imeli smo tudi donjuana, ki je zvečer pogosto 'švercal' dekleta v sobo. Pokril sem se z odejo in poskušal zaspati, čeprav sem, podobno kot drugi, vse slišal. Možje so se pogosto sporekli, stepli, zgodilo se je, da je kdo komu kaj izmaknil. Miličniki so redno prihajali, nas popisovali. Večina med nami je komaj čakala, da se umakne iz tega okolja in si najde ali žensko ali pa kakšno bolj človeško bivališče.

Z ženskami sem tudi sam imel težave. Teh, ki so ponoči lezle čez balkone k fantom v posteljo, nisem maral. Pa jih niti ni bilo tako malo. Še danes ne razumem, da jim je bila ženska čast tako malo vredna.

Ob nedeljah, ko sem šel k maši, sem postajal pred cerkvijo, prepričan, da bom med mimoidočimi srečal kakšno, ki mi bo všeč. Če se je že zgodilo, me je, ko sem se ji nasmehnil, s prezirom pogledala od vrha do tal. Bil sem prepričan, da zato, ker mi je na obrazu pisalo, da živim v samskem domu.

Moral sem oditi ven, na svobodo! Začel sem iskati med malimi oglasi. Dolgo nisem našel ničesar primernega, končno pa sem le naletel na oglas, v katerem je starejša gospa ponujala sobo v zameno za nošenje drv in podobno. Takoj po službi sem odhitel tja. Živela je v tretjem nadstropju, zaradi nog, ki so bile otečene in prav grozne na pogled, ni več zmogla hoje po stopnicah. V zameno za pomoč mi je ponudila sobico, ki pa žal ni bila ogrevana. 'Boš pa pozimi spal pri odprtih vratih na hodnik, pa bo!' se mi je dobrikala. Tudi brez tega bi sprejel ponudbo, a sem raje molčal. Ni me klicala po imenu, rekla mi je kar Bosanc. Iz njenih ust ni zvenelo ne lepo ne grdo. Zdelo se mi je brez pomena, da bi ji razlagal, od kod sem.

V kleti, takoj zraven drvarnice, kjer so bila zložena njena drva, je stanovala mamica z dvema otrokoma. Deček je imel enajst let, punčka pa štiri. Včasih sem jim na skrivaj pustil pred vrati naročje drv, ker so se mi smilili. Mož oziroma oče jih je zapustil in se 'skurbal' z drugo. Minka je v porodnišnici delala kot strežnica. Kadar je dežurala, sem pazil na otroka. Zelo smo se navezali drug na drugega. Vozil sem ju na nogometne tekme, enkrat, zdi se mi, da okoli leta 1972, sem ju s kolesom peljal celo v Žiri, kjer so igrali proti Alpini.

Z Minko, njuno mamico, sva se počasi zelo navezala drug na drugega. Vprašal sem jo, kdaj me bo predstavila svojim staršem. Pa mi je odgovorila, da raje ne. Njen prvi je bil babjak in pijanec, a bi po njenem mnenju starši teže sprejeli, da se druži z nekom, ki je prišel z juga. To se mi je zdelo zelo smešno, a me za čuda ni užalilo. Kljub vsemu sem vedel, da je Minka zelo dobra ženska.

Leta 1975, ko je bil na poti najin prvi otrok, sva se odločila, da se preseliva ven iz mesta. Svoje borno imetje sva naložila kar na kolo. Moja stanodajalka je bila zelo nesrečna, ko sem ji povedal, da jo zapuščam. Bil sem presenečen, ko mi je stisnila v roke ovojnico z denarjem. 'Da bosta imela vsaj za posteljo,' mi je rekla.

Zelo sem bil ganjen. Zaradi te poteze sem ji hodil pomagat vse do njene smrti.

Čeprav mi sosedje še danes rečejo kar Bosanc, sem se čisto poslovenil: z ženo sva naredila hišo, lepo skrbim za otroke, ob koncu tedna hodimo v hribe. Lani sem prvič po dolgih letih obiskal svojo rodno vas. Ob kupu zapuščenega kamenja sem se lahko le razjokal.«

(Konec)