Prvi maj, delavski praznik

Prvomajski prazniki so priložnost, da vsaj večina v prostih dneh preživi več časa z družino, prijatelji, se malo odpočije, se odpravi na izlet ali kaj prijetnega postori. V prvi vrsti pa so oziroma naj bi bili namenjeni praznovanju mednarodnega praznika dela, prvega maja, s katerim se spominjamo demonstracij v Chicagu za boljše življenje delavcev, ki so prinesle nekatere temeljne pravice iz dela, med drugim osemurni delavnik, in ki naj bi veljale še danes. Demonstracije v spomin na te dogodke so prerasle tudi v proslave, ki so postale ena od oblik delavskega boja. Pri nas smo začeli praznovati prvi maj na začetku 20. stoletja, kot državni praznik pa je bil uzakonjen leta 1948. S praznovanjem so prišli jutranje budnice, pripenjanje nageljnov, prižiganje kresov na predvečer praznika, postavljanje mlajev. Vprašanje je, kako množično še ostajamo zvesti tej simboliki.

Čeprav se vrednote skozi generacije spreminjajo, čeprav se spreminjajo tudi oblike sindikalnega boja, pa bi morali delo, delavci in delavske pravice ostati cenjena družbena vrednota. Pa se vprašajmo, ali delavski razred, kot smo ga pojmovali nekoč, še obstaja? Kako nove oblike dela spreminjajo trg dela? Kako se delovnopravna zakonodaja prilagaja novim izzivom?

Stopnja registrirane brezposelnosti je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije ob koncu prejšnjega leta znašala 4,9 odstotka, nekaj višja je bila sicer med ženskami, pred desetletjem je bila brezposelnost skoraj trikrat višja, 13,5-odstotna. To je vsaj v številkah spodbuden podatek. Prav tako po podatkih statističnega urada smo imeli lani delovno aktivnih največ doslej, in sicer približno 941.300 oseb, kar je za 19 odstotkov več kot pred desetimi leti. Samozaposlenih je bilo ob koncu lanskega leta okrog sto tisoč. Nekaj sindikatov, ki na letošnji prvi maj v Ljubljani organizirajo protest, pa opozarja, da imajo delavci vse manj razlogov za praznovanje, preveč je skrbi, posebno poudarjajo prekarnost, »delo brez osnovne socialne varnosti, ki se vedno bolj širi«. Prekarno delo je v temelju negotovo, začasno, občasno in pogostokrat slabo plačano ter v sodobnem času kaže znake rušenja pridobljenih delavskih pravic in socialne varnosti delavcev. Prekarni delavci imajo pogosto bistveno manj pravne varnosti od delavcev znotraj standardnih oblik zaposlitev.

Vsakdo si zasluži ustrezno plačilo za pošteno opravljeno delo in socialno varnost, ki jo tako radi omenjamo. Ne pozabimo pa, da je v življenju za osebno zadovoljstvo, motiviranost tudi pri opravljanju dela pomembno ravnovesje, torej čas, ki ga preživimo v službi v razmerju do časa, ki ga preživimo kako drugače.