Naša teta Francka

Miha je bil zelo zanimiv sogovornik. Skoraj večni študent računalništva, od mature naprej zaposlen na daljavo pri eni od tujih firm. Je eden tistih, ki živijo hitro, prehitro pravzaprav.

Ko je beseda nanesla, kako in kdaj je začel brati Usode, mu je postalo nerodno. Potem pa je le povedal, da na stranišču. Tam je bila škatla s starimi časopisi, ki so bili uradno namenjeni za zbiralce starega papirja, neuradno pa so jih prebirali tudi tisti, ki so tja prišli na veliko potrebo. »Pri opravilu sem sedel toliko časa, dokler zgodbe nisem prebral do konca,« je nadaljeval med smehom. »Ob Usodah sem odraščal in s časom sem ugotovil, da mi pomagajo razumeti ljudi, ki so se mi sprva zdeli 'odštekani' in 'kar nekaj'. Med njimi je bila tudi dedkova sestra Francka.«

Ko je bil Miha otrok, je ni maral. Ženska se ni umivala in zmeraj, ko je prišla na obisk, so ji odnesli hrano ven, na stopnice, ker za mizo ni bila dobrodošla.

»Mama se je nanjo ves čas jezila. Francka je sicer bolj malo govorila, bila pa je trmasta kot sam vrag. Rada je govorila v prispodobah. Na glavi je imela ruto, pod njo pa umazane lase, ki jih je spenjala v figo. Po žepih so se ji valjali bomboni 505, kdaj pa kdaj je kakšnega stisnila v mojo pest. A ker so bili lepljivi, sem jih največkrat, sicer s težkim srcem, zabrisal v smeti. Ded je bil do nje pokroviteljski. Rekel ji je 'naša Francka', kadar ga je malo popil, pa se je izdatno norčeval iz njene hribovske hoje in škornjev, ki jih je imela na nogah poleti in pozimi. Odraščal sem ob prepričanju, da je ena tepka, nepismena, malo zaostala. Vedel sem, da je že vse življenje samska, da se boji ljudi in da sovraži dotike. Ko je imela rojstni dan, ji nismo smeli voščiti niti otroci. Bila pa je nekakšen nedeljski hišni inventar. Pri nas se je ustavila po nedeljski maši. Tako je imela izgovorjeno. V hiši nas je bilo deset, poleg deda še moji starši in mi, otroci. Ded je bil rojen leta 1926, ona je bila od njega malo starejša. Ko sem maturiral, je imela 94 let. Njena koža je bila še zmeraj zelo gladka, skoraj brez gub. Mama ji je bila malo nevoščljiva, zato je rada pripomnila, da je takšna zato, ker je samska in ni nikoli imela na glavi nobenega 'dedca', ki bi ji pil kri. Skratka – živela je kot nuna, kar je po maminem prepričanju pripomoglo, da ji je življenje prizaneslo. Ko je umrla, se je naši družini, zlasti dedu, oddahnilo. Nič več mučnih nedeljskih obiskov, nič več poslušanja njenega nesmiselnega nerganja. V času, ko sem s prijatelji 'bluzil' po Siciliji, so pospravili po njeni hiši. Pojma nimam, kaj vse jim je uspelo skuriti, rešil sem le eno škatlo, v kateri so bila njena pisma, stare fotografije, razglednice, molitveniki, našel sem celo nekaj nemškega medvojnega propagandnega materiala, številne katekizme, sanjsko knjigo, koledarje, zapiske, svetinjice, podobice. Največjo dragocenost pa so predstavljali trije šolski zvezki, popisani od prve do zadnje strani. Bili so nekakšni dnevniki, saj je dnevno zapisovala vse od vremena do tega, kdo je umrl in na kakšen način. O sebi je pisala bolj malo. Vmes so bile tudi reklame, kot denimo tista o 'djelovanju pitnoh liječenja sa soli ljekovitog vrela.' Našel sem tudi letak trgovca A. Šarabona iz Ljubljane z datumom 22. oktober 1928. Mimogrede: prodajal je kar 28 vrst kave, 13 vrst čajev, 9 vrst namiznih olj, 25 vrst različnih dišavnic. Le ponudba pralnih praškov in mil je bila skromnejša. Ni mi tudi jasno, za kaj so potrebovali vsaj 20 vrst kafre. Preostanek poletja sem preživel med njenimi zapiski. Imela je zelo lepo oblikovano pisavo. O tem, da bi bila 'umsko zaostala', kot je trdil ded, se iz njenega pisanja ni dalo razbrati. Še več: meni se je zdela izjemno inteligentna, načitana in zanimiva ženska. Vprašanje, zakaj jo je ded poniževal in zaničeval, pa je bilo vedno bolj prisotno. Kaj je vedel o njej, pa je molčal? Eden od zvezkov je bil namenjen neki Emi. Pisala ji je pisma, na katera je potem kar sama odgovarjala. Moram reči, da so me zelo prizadela. Kako je bila teta osamljena! Večkrat je omenjala, da se ljudje iz nje norčujejo. Tej namišljeni Emi je pisala o svojih občutjih, predvsem pa o tem, kaj se ji je ponoči sanjalo. Razbral sem, da je bilo razlaganje sanj njeno glavno opravilo v samoti, sredi katere je živela. Vedel sem, da se je moških bala, da so se ji dotiki gnusili, iz njenega pisanja pa sem tudi razbral, zakaj. O nekaterih stvareh je pisala le skozi namige in prispodobe. Recimo: 'Potem pa je prišel tisti hudič in mahal z repom odspredaj in ne odzadaj, kot je pri zlobcih v navadi.' Zapisala je, kako jo je napičil na kol in vrtel kot bi pekel zajca nad ognjem. Večkrat je omenila, da je smrdel po 'masti za usnje'. Enkrat sem pa le vprašal mamo, če je bil kdo v dedovi žlahti čevljar. Šele čez nekaj časa se je spomnila, da je bil neki Miha! No, še to: s tem posiljevalcem sva imela enako ime. Sam sebi sem se zagnusil! Imela je 16 let, ko so jo nekoč poslali na Primorsko, k nekemu kmetu. Pri njem je tisto nagnusno reč pustila in se brez nje vrnila nazaj domov. Je bila noseča? Tej Emi je pisala tudi o naši družini. Pri dedu ni skoparila z grdimi besedami. Tudi moja mama ji ni bila všeč. Zdela se ji je brezčutna, ohola in domišljava. No, morda je včasih res delovala tako, a po srcu ni bila slaba. Omenila je tudi mene, češ da buljim vanjo in jo spravljam v zadrego. To je bilo pa res. Če bi mi ne bilo nerodno, bi jo kdaj kaj vprašal, tako pa je nikoli nisem. Napisala je tudi oporoko. Za vsak molitvenik posebej je omenila, komu ga podarja. Ko bi vedela, da bi pristali v smeteh, če jih ne bi rešil, bi se obračala v grobu! Imela pa je prihranjenega nekaj denarja za pogreb in za spomenik. Nikomur ni hotela ostati nič dolžna. Ali je bila sploh kdaj srečna, ne bom nikoli izvedel. Že zaradi te škatle z njeno zapuščino je ne bom nikoli pozabil. Žal mi je le, da mi je bilo bolj malo mar zanjo, dokler je bila še živa.«

Oddaj svoj komentar

Kranj 15°

pretežno jasno
vlažnost: 82 %
veter: SZ, hitrost: 11 km/h

12/24

torek

10/28

sreda

13/29

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

RAZSTAVE / Radovljica, 1. julij 2022

Monologi 1969–2019

PREDAVANJA / Visoko, 1. julij 2022

Franja Tavčar osebno

IZLETI / Kranj, 2. julij 2022

Iz Lepene do Krnskega jezera

PRIREDITVE / Bistrica pri Tržiču, 2. julij 2022

Sladoledni dan v Bistrici

PRIREDITVE / Šenčur, 2. julij 2022

Srečanje godb v Šenčurju

PREDAVANJA / Gorenjska, 2. julij 2022

O pisatelju Orhanu Pamuku

GLASBA / Vrba, 2. julij 2022

Prešerna noč z Aleksandrom Mežkom

IZLETI / Cerklje, 5. julij 2022

Izlet na Krvavec

 

 
 

 

 
 
 

Slavnostno odprli kolesarsko stezo / 12:52, 1. julij

Mega projekt. 2km kolesarske steze. Ni kaj. Skromnost je lepa čednost.

Tudi v Radovljici višje cene za pomoč na domu / 21:15, 30. junij

Bo kdaj na Bledu za Blejce kakšen dom starejših občanov? A so tam samo za draga stanovanja .... ? Pa Občini Gorje, Bohn tudi brez ! Namreč,...

Participativni proračun ostaja / 19:08, 30. junij

Kako je z zakloniščem v Gradnikovi? Namreč, ga ni več. Tam je lep blok, z lepimi novimi stanovanji ? Se je to res lahko zgodilo? Ali v zemlj...

O izzivih, ki so pred nami / 16:40, 30. junij

V naši državi sami ustvarimo 85% elektrike, 15% pa jo uvozimo, zato ni prav nobenega vzroka, da se podraži. Na naše proizvajalce elektrike n...

O izzivih, ki so pred nami / 18:17, 28. junij

Primož: ej Pavle, a si že slišal, da bodo na GEN-I kmalu popravili cenike za elektriko ?

Wojciechowski: ma, sam da ne bodo podražil.

O izzivih, ki so pred nami / 10:52, 28. junij

TEŠ bo še dolgo kuril lignit. Upam, da ga nekoč predelajo na biomaso, kot recimo delajo v Angliji. Verjetnost je majhna, ker bomo gradili na...

Od danes goriva spet dražja / 09:32, 28. junij

Sestra v ambulanti kliče bolnike: "GOLOB, Medved, Čuk, Tič, Volk ?" Eden od pacientov se oglasi: "Sestra, kdaj bomo pa ljudje prišli na vrst...