Dve mami

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 9. junij 2022 / 08:45  

Ko bi vedeli, kako vaju imam rad, 1. del

Ani in Neli sta prijokali na svet v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Rodili sta se doma, v neki starejši hiši, na pol razpadajoči, v kraju bogu za hrbtom. Porodnici je pomagala vaška babica. Ženske so rojevale doma, porodnišnice, ki je bila v Ljubljani, več kot devetdeset kilometrov stran, jih je bilo strah.

»Najin oče je bil na orožnih vajah, zato ni vedel, da je mami predčasno rodila. Porod je trajal in trajal, babica ni niti slutila, da se v maternici skrivava dve. Kaj točno se je zgodilo kmalu po najinem rojstvu, ne veva. Mami je zaradi izčrpanosti, krvavitev ali zaradi odpovedi srca naslednji dan umrla. Toliko je menda še bila pri sebi, da je naju vzela v naročje in poljubila,« se spominjata dvojčici Ani in Neli.

Skrb za deklici je prevzela mamina mlajša sestra Jelka, stara komaj 17 let. Vaška babica, ki se je zaradi smrti svoje varovanke žrla, da se bolj ni mogla, je naredila vse, da so dojenčici izmenično dojile ženske iz vasi in tudi okolice.

JLA je imela svoja pravila, njun oče Rajko se je lahko vrnil domov šele, ko so mu to dovolili. Ženo so mu že pokopali, hčerkic pa pri najboljši volji ni znal negovati. Tako je bila Jelka prisiljena, da še naprej skrbi zanju. Malo jo je k temu gnala vest, malo pa starši, ki jih je hčerkina smrt zelo prizadela.

»Najini spomini na otroštvo so zelo lepi,« pravita dvojčici. Danes sta stari 'nekaj petkov' več kot sedemdeset let, njuna krušna mama jih ima 87. Težko bi našli družino z bolj ljubečimi odnosi, kot so njihovi.

»Ko se je oče vrnil z orožnih vaj, je nemudoma začel iskati službo. Dobil jo je šele čez čas. Doma so imeli star bicikel, s katerim je vsak dan prevozil dvajset kilometrov v eno smer in dvajset nazaj domov. Kar pomniva, je bil skromen človek, morda le malo preveč zagrenjen. Rad je sicer pel slovenske narodne pesmi, v najini družbi se je tudi smejal, a ko je bil sam, je bil zmeraj zelo žalosten. Čez kakšna tri leta se je poročil z Julko, kaj pa mu je drugega kazalo? Rodila sta se še bratca, ki pa ju, žal, ni nikoli imel tako rad kot naju. Zaradi tega sta se z Julko pogosto prepirala. Le takrat, ko je med nas delil kakšne dobrote, je bil zmeraj pravičen. Nikoli nama ni dal več kot bratcema. Julko je imel po svoje rad, čeprav je ni ljubil kot najino mamo – njeno sestro. Julka se je zaposlila šele takrat, ko sva se poslovili od osemletke. Še zmeraj smo živeli v tisti stari hiši, pozimi nas je pogosto zelo zeblo. Oče in Julka sta spala v kamri, mi, otroci, pa v hiši. Oče je ponoči dvakrat vstal in naložil polena na ogenj. Če tega ne bi storil, bi lahko še zmrznili, kajti izpod vrat in skozi vegasta okna je nenehno vleklo. Nekoč so se starši odločili, da bi bilo dobro, če bi zgradili lastno hišo. Odločitev je bila nujna, saj so nam na krajevni skupnosti že večkrat zagrozili, da bodo 'naslednje leto' zaradi širitve ceste podrli tudi našo bajto. A kako zgraditi hišo, če pri hiši ni čisto nič denarja? Oče in Julka sta šla s težkim srcem od soseda do soseda in jih 'fehtala' za pomoč. Nista ostala praznih rok. Ljudje še niso pozabili tragedije, ki se je zgodila, ko nama je na porodu umrla mama. Tako sta dobila v dar nekaj zemlje, smreke za ostrešje, eden od vaščanov pa jima je obljubil, da bosta v njegovi 'ceglavnici' lahko naredila opeko. To, kar je sledilo, ni bilo človeško. Koliko 'matranja', odpovedovanja, garanja! Spomniva se, da nas je mama posadila v samokolnico, potem pa nas je odložila na bregu potoka na odejo, sama pa je gazila po vodi, odbirala kamne, jih zlagala v samokolnico in jih odpeljala na parcelo. Mirno smo čakali, da se vrne. Kaj, ko bi bili takšni, kot so danes otroci? Ne bi bilo nič čudnega, če bi padli v vodo in se utopili. Konec tedna nas je na kosilo povabila stara mama. Verjetno je slutila, da smo čez teden doma komaj kaj jedli. O mesu smo lahko le sanjali. Nikoli ga ni bilo na mizi. Nikoli nisva nosili spodnjega perila, ker zanj ni bilo denarja. Mama Julka je izgubila dva sprednja zoba, ni šla k zobozdravniku. Le enkrat so jo prišli iskat z rešilnim avtom in jo odpeljali v bolnišnico, ker je splavila otroka. Ko sva prišli iz šole, je oče sedel na klopi pred hišo in jokal. Potem naju je stisnil k sebi in se sam pri sebi spraševal, kaj je naredil hudega, da ga Bog kar naprej 'štrafa' … Dopoldne je bil v službi, ob treh je prikolesaril domov, pri vratih ga je že čakal stari oče, da mu je šel pomagat na njivo ali pri košnji. Okoli šestih se je vrnil, spet sedel na kolo in se odpeljal na parcelo, kjer je čisto sam zidal hišo vse do trde teme. Ljudje, ki so hodili mimo, so se zgražali, ker ni naredil tudi kletnih prostorov, kot je bilo takrat v navadi. Hiša je bila zato veliko manjša in bolj priročna. Le pri betonski plošči in pri postavljanju ostrešja mu je pomagala vsa vas. Klobase in zelje pa je skuhala stara mama. Vselili smo se čez tri leta. Izdelani so bili samo trije prostori pa še to ne povsem. Na tleh je bil surov beton, denarja za lesen pod ni bilo. Dobri ljudje so za naju pripeljali dve stari postelji, a bili sta najini. Kakšno veselje! Bratca sta spala v zakonski postelji. Spomladi se je ata lotil peči. Nekje je staknil odslužene pečnice. Veliko jih je bilo poškodovanih, zato je lahko naredil le divan peč, a se nismo pritoževali. Ko smo zvečer odprli vrata obeh spalnic, smo vedeli, da nas ne bo več zeblo. Ne oče ne mama Julka nista nikoli počivala. Ves čas sta nekaj delala. Prosti smo bili ob nedeljskih dopoldnevih, ko smo šli k maši, ata pa je potem zavil še v gostilno na kozarček vina. Le v službo se ni več vozil s kolesom, temveč z avtobusom. Ko je eden od njegovih sodelavcev začel doma mizariti, je pomagal tudi njemu. Sam je naredil postelji za bratca, nekaj kuhinjskega pohištva, mizo za v hišo. Severno stran hiše je najprej obil z deskami, čeznje pa je potem položil še opaž. 'Pred burjo se je treba zavarovati,' je razlagal mami Julki. Bil je zelo droben, eno uho je imel večje od drugega. Vse življenje je samo dajal, nikoli ni pričakoval, da bo dobil kaj vrnjeno. Bili sva že v osmem razredu, sedeli sva na peči in brali. Pa je prisedel, naju stisnil k sebi in rekel: 'Ko bi vedeli, kako vaju imam rad!' Trenutek je bil čisto vsakdanji, nič posebnega, a tako čaroben, da ga ne bova nikoli pozabili.«

(Konec prihodnjič)