Toskana

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 9. maj 2022 / 18:11  

Prvomajska počitnice so za nami. Sedaj vsi potujejo, kot da bi želeli nadomestiti »koronska leta«, ko smo bili pretežno doma. Naša dva gimnazijca vprašam, če imata za prvomajske praznike slučajno še kakšno željo po skupnem potovanju. Eva me pogleda in reče: »Jaz bi gledala umetnost.« Usta so se mi razmahnila v velikanski nasmeh. »Umetnost, praviš,« razglabljam naglas, »potem pa pojdimo v Firence.« Naredili smo načrt ogledov in vnaprej kupili vstopnice. Vsak je pripravil nekaj informacij o krajih in znamenitostih. Tokratno potovanje je bilo drugačno. Morda bolj cenimo ponovno možnost potovanja. Otroci so že veliki, enako ali še bolj so zvedavi kot jaz. V šoli so pridobili toliko znanja in veselja do umetnosti in zgodovine, da jih bo radovednost vodila k lastnemu raziskovanju. Mislim, da je to največ, kar lahko šola da. Dobili smo odlično namestitev na deželi, kjer je bil apartma velik in prostoren. Imel je odprti kamin, tako smo vsak večer kurili ogenj, bolj za veselje in občutek domačnosti kot zaradi mraza. Toskana je dežela gričev in vinogradov, oljk in sadnega drevja. Neskončne gorice, kjer se ceste prepletajo s trtami, kjer sonce vzide in zaide v njihovem oboku. Goriška brda so Toskana v malem. Tokrat sva se kolesom odpovedala na račun želje otrok, da si ogledujemo mesta. Začeli smo v Firencah. Do 10. ure ni še nobene gneče. Tako smo se mirno povzpeli na zvonik, v krstilnico, muzej in seveda v samo cerkev. Zlata vrata krstilnice je Michelangelo poimenoval kot vrata v raj. Prvič v zgodovini so cerkvi dodali tako veliko kupolo in to je bila zares mojstrovina. Mozaiki, freske, vse je veličastno in veliko. Prepletajo se beli marmor, zeleni tuf, granit in zlato. Človek osupne in se čudi. Popoldan smo gledali Davida, ki je bil za tedanje razmere res nekaj posebnega. Predstavlja inovativnost tedanjih Firenc, mladost, uporništvo. Leta minevajo, ljudje izginjajo in prihajajo novi, reka Arno pa ostaja. Manjša mesta so še ljubša. Najbolj znano je San Gimignani, ki ga imenujejo italijanski Manhattan. V ZDA so stolpnice nove, tukaj so obrambni stolpi stari. Namenjeni so bili obrambi in prestižu družin, ki so si jih lahko privoščile. Na vsakem koraku si lahko srečal Slovence, bilo jih je res veliko. Voltera je bila center Etruščanov, ki so bili prvotni prebivalci Toskane. Spoznala sem njihove krste, ki kažejo njihovo pot v onstranstvo. Tu je doma alabaster, krhka kalcitna kamnina, ki jo oblikujejo še danes. Najbolj nas je prevzela Pisa, morda tudi zato, ker smo se zapeljali do morja. Vse to so zgradili, da bi dokazali sebi in drugim, da znajo in zmorejo narediti nekaj tako velikega in lepega. Konkurenca in tekmovalnost, vse v čast in slavo krščanstvu in vladarju, ki je to omogočil.