Prepoznaven stožec

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Arhiv člankov / torek, 29. marec 2022 / 09:03  

Storžič (2132 m n. m.) – Storžič je s svojo piramidalno obliko izjemno prepoznavna gora, ki je v kopnih mesecih izredno dobro obiskana. Zimski vzpon je seveda zahtevnejši in terja znanje hoje v zimskih razmerah.

Danes bomo obiskali Storžič, ki je iz doline videti precej kopna gora. Joj, kako videz vara! Severna stran Storžiča je še povsem zimska, a vzponi po severni strani so tretirani kot alpinistični vzponi (Kramarjeva smer in Peto žrelo), kjer je potrebno varovanje. Mi se bomo na goro podali po JZ žlebu, ki je tudi še povsem zimski, zato je uporaba čelade, derez in cepina obvezna.

Izhodišče vzpona je vas Povlje oz. parkirišče na izhodišču za obe Polani, planino Javornik in Storžič. Pri smernih tablah zavijemo desno na nekdanjo t. i. Dolenčevo pot, ki se strmo dviga proti planini Javornik. Če so prvi metri z dokaj zmernim naklonom, se strmina povečuje. Nekajkrat prečimo kolovoz, steza se nadaljuje direktno po nekakšnem grebenu strmo navzgor. Okolica odraža stanje gozda in pobočja po vetrolomu, saj je pobočje podrto in izsekano. Strmina ne popusti do kolovoza, kjer po njem nadaljujemo desno in pridemo pod planino Javornik. Povzpnemo se direktno do Karničarjeve koče na planini Javornik in si privoščimo petminutni postanek. Od koče nadaljujemo po kolovozu do JZ žleba, kjer se zimsko opremimo. Zimski vzpon seveda poteka malce drugače kot letni, saj gre po žlebu direktno navzgor. Prvi višinski metri niso strmi, žleb se zmerno vzpenja, a kmalu postane strmejši. Kljub vsemu ni tolikšne strmine, da bi človek moral hoditi po sprednjih zobeh derez, ampak lahko normalno stopa na celo derezo. Vzpon višje zavije bolj v desno stran, žleb postane ožji in strmejši. V tem delu je strmina precejšnja. Žleb se navidezno prepolovi na dva dela, vztrajamo na desni strani. Tik preden stopimo ven iz žleba, je bilo pretekli konec tedna že skoraj kopno. Na grebenu, kjer se pridruži neoznačena pot po JZ grebenu, pa vse do vrha Storžiča je bilo kopno. Tukaj neredko kdo pomisli, ali bi snel dereze ali ne. Moj predlog je, da ne, kajti zimske ture, sploh te v pomladnih mesecih, so sem in tja kdaj kopne in je odlična izkušnja in vaja, da se naučimo z derezami hoditi tudi po goli skali. Do vrha Storžiča, po običajni markirani poti, je bilo kopno. Če ni kopno, gremo seveda direktno navzgor, izogibamo pa se robov, kjer so običajno opasti oz. napihan sneg.

In na vrhu Storžiča: razgled, ki vabi in polni izpraznjene baterije. Na jugu in proti zahodu je pred nami gorenjska ravnina; vse od Ljubljane prek Kranja do Radovljice in Bleda. Na obzorju daleč stran se visoko dviga slovenski očak, v vsej svoji lepoti pa tudi drugi Julijci. Pogled proti vzhodu se ustavi na Kočni, Grintavcu, Mrzli gori, Kalškem grebenu ter Krvavcu. Na severni strani je pred nami pogorje Košute, planina Veliki Javornik, Stegovnik, na avstrijski strani pa Pristovški Storžič ter Obir. Šmarna gora na jugu je videti kot malo večja krtina, pogled pa potuje vse od Polhograjskega hribovja do Snežnika. Vrh Storžiča nas nagradi s čudovitim razgledom, občutek je pa še lepši, če imaš goro le zase. To se je zgodilo nam. Sami na vrhu, ki je običajno poln pohodnikov.

Če opravimo zimski vzpon po JZ žlebu na Storžič, tudi sestopimo po njem nazaj v dolino. Do planine Javornik po snežni podlagi in ob trenutno visokih temperaturah, na Javorniku pa lahko prečimo do Velike Polane in od tam sestopimo nazaj v Povlje. Kjerkoli že, srečno!

Nadmorska višina: 2132 m
Višinska razlika: 1450 m
Trajanje: 7–8 ur
Zahtevnost: 4 / 5