Vidim, slišim, čutim

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / sobota, 23. junij 2018 / 11:36  

Ženski pevski zbor Carmen manet se je v torek predstavil na celovečernem koncertu Vidim te v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. V Kranju ta trenutek deluje eden najboljših slovenskih zborov, za katerega je dovolj velik le ves svet.

Ljubljana – Priznam. Tokrat sem se na koncert »carmenc« odpravljal z velikimi pričakovanji. A ne zato, ker je Ženski pevski zbor Carmen manet aktualni evrovizijski zbor leta, niti ne, ker dekleta, same odlične pevke, vodi z različnimi zbori preverjeno dober dirigent Primož Kerštanj, tudi ne zato, ker je na vsakem njihovem nastopu čutiti neizmerno voljo in energijo, ki jo pevke vložijo v vsako novo pesem, ki jo pojejo, ali ker so doslej tako z domačih kot tujih tekmovanj in turnej vselej prihajale z nagradami in priznanji, tudi ne, ker je običajno, kadar pripravijo koncert na določeno temo in v izdelanem konceptu, ta vedno nekaj posebnega, in najbrž tudi ne samo zato, ker gre za nekdanje gimnazijke, Kranjčanke, Gorenjke … Zakaj torej breme velikega pričakovanja? Teden dni pred koncertom sem imel srečo na njihovi vaji slišati in videti, da – tudi videti, njihovo izvedbo pesmi Ikimilikiliklik skladatelja Tobina Stokesa. Ker je v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma nemogoče s seboj prenesti prijeten srh, ki ob razburjenju v takih trenutkih spreleti človekovo telo, nam ostane le še veliko pričakovanje po enakem doživetju.

In to se je zgodilo. Večkrat. Cankarjev dom je v torek zvečer doživel, kot tudi v preteklosti ob Božičnih koncertih gimnazije Kranj, že znano invazijo obiskovalcev iz Kranja in širše Gorenjske. Poslušalci, ki so v večjem delu napolnili največjo slovensko koncertno dvorano, smo tokrat prišli na celovečerni samostojni koncert Ženskega pevskega zbora Carmen manet iz Kranja. Zbor si je povabilo zaslužil z vsem v uvodu naštetim in pravilno odločitev organizatorjev potrdil z nastopom samim. »Carmence« so skupaj z dirigentom ekipa, kar smo lahko čutili skozi ves večer. Njihova domislica so bili trakovi, ki so nas čakali na stolih, naj si zavežemo oči in poslušamo. Nekateri so med izvajanjem prve skladbe Magnificat, ki jo je podpisal norveški skladatelj Kim Andre Arnesen in je bila tokrat prvič izvedena v Sloveniji, to tudi storili. Sedem stavkov okrog štirideset minut dolge skladbe so pevke predstavile ob podpori Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. V čudovitem stapljanju zvoka orkestra in zbora smo dodatno uživali ob izjemnih solistkah Ernestini Jošt in Mateji Grašič.

Drugi del so pevke ubrale po svojih, lahko bi rekli že utečenih koncertnih poteh. Uspelo jim je sestaviti pevsko in predstavitveno izjemno raznolik program. Začele so na severu Evrope v umirjenih tonih in mističnem ozračju, ter nas v vsakdanjo gnečo življenja pripeljale s prej omenjeno skladbo Ikimilikiliklik. Težko je verjeti, kaj vse se lahko zapoje, bolje rečeno, kaj zmore človeški glas. Če je ta podkrepljen tudi z izdelano koreografijo, njegova moč in hkrati na vse strani buhteča energija pevk prepričata še tako zahtevno uho, oko in duha. Sledila je tista njihova s pojočimi kozarci Spring, the sweet spring in soli prej omenjenih Joštove, Grašičeve in Eve Jereb.

S priredbama ljudskih Ambroža Čopija je zbor vstopil na področje priljubljene melodike, ki smo jo vajeni iz Rezije. Primeren uvod v zadnji del koncerta sta bili obe skladbi, s katerima so Carmen manet zmagale na izboru za evrovizijski zbor, doživeto zaigrano Adrco Kristine Pustinek Rakar in Ta na Solbici, ki jo je za zbor napisal Samo Vovk. Slednjemu so zaupali tudi skladbo Apollo 18, s katero so zaključile uradni del del koncerta. Dolge stoječe ovacije celotne dvorane, od parterja v drugo nadstropje, so zahtevale dodatek v njihovi že prepoznavni izvedbi skladbi Safari in Kerštanju bližnji gospelovski sestavljanki Beautiful city. Za orglami in klavirjem je sedel Gašper Jereb, v prvem delu za klavirjem Neža Koželj, potrebe po tolkalcih je zadostil Nastja Vovk, kot solistki pa so ob omenjenih nastopile še Špela Majnik, Ana Kavčič in Eva Kern. Celoten večer je z besedilom, ki so ga pripravile pevke in ob lastni igralski moči povezoval še en prepoznaven Gorenjec, igralec SNG Drama Ljubljana Aljaž Jovanović.

Naključni poslušalec, ki je prej slišal njihovo petje kot pa izvedel, za koga pravzaprav gre, bi bil prepričan, da poje za profesionalni zbor in ne srčne ljubiteljice petja in iskalke razsežnosti človeškega glasu.

Kako čudovito mora biti zavedanje, da si pevka v Carmen manet. Nam, poslušalcem ostane zavedanje, kako čudovito je bilo biti v torek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. In to je več kot dobro.