Sredi ničesar

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Arhiv člankov / četrtek, 14. april 2016 / 11:17  

Velika Milanja (1099 m)–Bele ovce (1029 m)–Volovja reber (975 m)–Milanka (948 m) – Kraški vrhovi, ki jih iz daljave čuva mogočni Snežnik. Vrhovi, kjer običajno piha, navdušijo s svojo spokojnostjo in ponudijo blaženi mir. Sleme, ki mu domačini pravijo Gur.

Pred leti, ko smo s prijatelji šli na Snežnik, je prijateljičin mož dejal: »Ja, tamle po Belih ovcah smo pa mi imeli vojaške vaje v polni bojni opremi.« »Kje?« »Na Belih ovcah.« In potem je razložil, da gre za greben Volovje rebri. Že takrat, ko smo skupaj obiskali Kršičevec in Sveto trojico, sem obljubila, da se v ta zanimiv, pokrajinsko poseben del še vrnemo.

Z avtoceste Ljubljana–Koper zapeljemo na izvoz Postojna in sledimo smeri Pivke in Ilirske Bistrice. V Pivki zavijemo levo proti Knežaku. Peljemo skozi Knežak, nato pa bodimo pozorni, ko zapeljemo v vas Šembije. Takoj na začetku vasi se ostro levo odcepi makadamska cesta, ki ji sledimo naslednjih 7 kilometrov. Cesta se zložno – na nekaj delih pa tudi strmeje – vzpenja. Na prvem razcepu peljemo levo, po glavni cesti, na drugem razcepu, ko glavna cesta zavija desno, mi parkiramo.

Z vzponom na Veliko Milanjo začnemo po levem slabem kolovozu, ki se začne prečno vzpenjati čez travnata pobočja. Ko zavije desno, se skoraj povsem položi. Pred nami je Velika Milanja. Zelo pozorni bodimo na prvi, slabo vidni travni kolovoz, ki zavije desno. Po krajšem spustu se kolovoz prečno vzpenja na sedlo med Lunjevico na desni in Veliko Milanjo na levi strani. S sedla nadaljujemo ostro levo na kolovoz. Kmalu na desni strani zagledamo skale, h katerim vodi stezica. Smo na predvrhu, na katerem se skriva tudi naravno okno. S predvrha se povzpnemo še na glavni vrh Velike Milanje. Z vrha se odpre pogled na Bele ovce, na Volovjo reber in Milanko; na našo nadaljnjo pot.

Mimo vrha po grebenu začnemo sestopati, nato pa na sredini zavijemo rahlo bolj levo in sestopimo do kolovoza, po katerem se povzpnemo na sedlo pod Belimi ovcami. Smo pod vršnim grebenom Belih ovc, do katerih nas loči 5 minut strmega vzpona. Z vrha se nam kot na dlani pokaže travnata strmina Velike Milanje na vzhodu in proti zahodu greben, ki nas še čaka, Volovja reber in Milanka. Z vrha sestopamo po grebenu v smeri stolpa, pripetega z jeklenicami. Hodimo po tipičnem kraškem svetu, ki je bil v času mojega obiska razrit od divjih svinj. Ja, greben Volovje rebri in njene okolice je naravni rezervat, ki ga odlikujeta edinstveni favna in flora. Na tem koncu lahko srečamo rjavega medveda, volka, risa in divjo mačko. Z vrha Volovje rebri sestopimo do kolovoza, ga prečimo in se ponovno poženemo še v zadnji strmi travnik, ki nas danes čaka. Precej hitro dosežemo vrh Milanke, na katerem nas preseneti Aljažek, ampak ne tisti od Skale, z vpisno knjigo in žigom. Milanka postreže z lepim razgledom na številne okoliške vrhove: naš celotni prehojeni greben, Jelenji Vršič, Kozji hrib, Devin, Suha reber, Luknja, Suhi vrh itd. do Snežnika, ki trenutno še s svojo belo glavo neustrašno čuva svoje predgorje, Čičarijo z Učko, Slavnik, Vremščico, Nanos … Ob lepem vremenu se vidi Kvarnerski zaliv na jugu, na severu pa Julijske Alpe in Dolomiti.

Z vrha Milanke sestopimo nazaj na kolovoz in se po njem povzpnemo do sedla med Belimi ovcami in Veliko Milanjo ter na drugi strani sestopimo nazaj do jeklenega konjička. In še vedno ne vem, od kod ime Bele ovce. Hja, morda, če kucelj pogledamo od daleč in vidimo razmetane bele apnenčaste skale, morda res delujejo kot skupinice ovac. Z malce domišljije …

Nadmorska višina: 1099 m
Višinska razlika: skupna 400 m
Trajanje: 3 ure
Zahtevnost: 1 / 5