Šola naj pomaga otroku odkriti v sebi skriti zaklad

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. april 2019 / 14:41  

Za boljšo šolo (14)

Leta 1996 smo dobili slovenski prevod poročila Mednarodne komisije o izobraževanju za 21. stoletje z naslovom Učenje: skriti zaklad, ki je bilo pripravljeno za Unesco. S poročilom je komisija želela doseči, da bi v vseh državah mednarodne skupnosti začeli ponovno razpravljati o prihodnosti našega izobraževanja. Če želimo najti odgovore na izzive novega stoletja, moramo nujno spremeniti cilje vzgoje in izobraževanja in tudi pričakovanja o tem, kaj nam izobraževanje lahko da. Nova, razširjena zasnova učenja bi morala posameznikom omogočati, da odkrijejo svojo ustvarjalnost in jo med šolanjem obogatijo – da odkrijejo v sebi zaklad, ki je v vsakem od nas. Mladi morajo dobiti na izobraževalni poti takšna znanja, ki jim bodo omogočala stalno prilagajanje družbenim spremembam. Zato mora biti po mnenju mednarodne komisije vzgojno-izobraževalno delo organizirano v štirih temeljnih stebrih učenja oziroma znanja: učiti se, da bi vedeli, učiti se, da bi znali delati, učiti se, da bi znali živeti v skupnosti, in učiti se biti. V našem šolskem sistemu je še vedno največji poudarek na prvem stebru, čeprav je prav uporabnost znanja v sodobnem življenju vse pomembnejša. Prva vrsta učenja naj bi bila bolj kot kopičenju informacij namenjena učenju orodij za pridobivanje znanja. Vsak otrok, ne glede na to, v kakšnem okolju živi, bi moral dobiti široko osnovno splošno izobrazbo, ki ga bo naučila radovednosti, raziskovanja, razmišljanja in kritičnega presojanja. Začetno izobraževanje nam mora dati vzgib za nadaljnje učenje skozi vse življenje. Po mnenju mednarodne komisije o izobraževanju za 21. stoletje spada med bistvene naloge vzgoje in izobraževanja učenje, da bi znali živeti v skupnosti in eden z drugim. To je izredno težka naloga za sodobni svet, poln nasilja, tekmovalnost in izkoriščanja revnejših. Vzgoja in izobraževanje bi morala vključevati dva dopolnjujoča se pristopa – na prvi stopnji postopno odkrivanje drugih in na drugi, ki naj traja vse življenje, vključevanje v skupne naloge. Drugega bomo sposobni odkrivati šele, če bomo dobro poznali sami sebe in se bomo sposobni vživeti v čustva drugih. Te sposobnosti morata otroka učiti najprej družina in potem vrtec in šola. Drugi pristop je vključevanje ljudi v skupne naloge in prizadevanje za skupne cilje. Zato bi morali v šolah zagotoviti dovolj časa in priložnosti, da otroci opravljajo skupne naloge, npr. športne in kulturne dejavnosti, socialne naloge, dobrodelne akcije, medgeneracijsko sodelovanje … Najzahtevnejše in najbolj zapleteno področje izobraževanja pa je četrti steber – učiti se biti. Izobraževanje mora prispevati k celovitemu razvoju vsakega posameznika, k njegovemu duševnemu in telesnemu razvoju, čustvovanju, smislu za lepoto, k osebni odgovornosti in duhovnim vrednotam. Vsak človek bi se moral razviti v neodvisnega, kritično razmišljujočega in samostojnega presojevalca razmer, da bi se znal v vsaki situaciji odločati po svojem prepričanju in za to tudi prevzeti odgovornost. Samo v takšnih okoliščinah bi mladi lahko razvijali svojo nadarjenost – zaklad in bi bili v veliki meri sposobni obvladovati svoje življenje. Enaindvajseto stoletje potrebuje osebnosti z različnimi nadarjenostmi in izjemne posameznike, ki bodo znali sodelovati in v skupnih nalogah združevati svoje sposobnosti in znanje.

Ali naša šola sledi tem ciljem?