Nespodobni odvetnik

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 5. julij 2018 / 14:21  

Dr. Peter Čeferin je 28. junija praznoval osemdeseti rojstni dan. Legenda slovenskega pravosodja ga radi imenujejo. Povabil je na ljubljanski grad Fužine, kjer so istočasno predstavili tudi njegovo biografijo z naslovom Nespodobni odvetnik, pod katero se podpisuje Tadej Golob.

Vlogo povezovalca so tokrat namenili izvrstnemu Juretu Longyki. Začel je: »Dragi kolegi, odvetniki, prijatelji, družinski člani, cenjeni gostje ...« Dvorana je bila zapolnjena do zadnjega kotička. Povabljenci so se na dvorišču gradu zbirali debele pol ure. Poleg najbližjih dr. Petra Čeferina smo uzrli tudi znane obraze politikov iz preteklosti in sedanjosti, gospodarstvenike, športnike, igralce, novinarje ...

Jure Longyka je nadaljeval. Najprej je dal besedo ustanovitelju in direktorju gorenjske založbe Didakta Rudiju Zamanu, potem pa izmenjaje postavljal vprašanja novinarju in pisatelju, dobitniku nagrade kresnik, vodilnemu slovenskemu biografu – kot je še označil avtorja biografije o dr. Petru Čeferinu – Tadeju Golobu in protagonistu oziroma slavljencu dr. Čeferinu. Vmes je izbrane odlomke iz knjige interpretiral Pavle Ravnohrib, na odru se je zvrstilo kar nekaj presenečenj, nekaj besed je o očetu spregovoril Aleksander Čeferin. Glasbo so tokrat zaupali skupini Manouche, nastopili sta tudi sestri Yebuah.

Rudi Zaman nam je razložil, da gre za lik, ki se ga je treba lotiti s skrbnostjo in pazljivostjo; poleg tega pa je moral skrbeti, da je knjiga prišla na prodajne police na doktorjev rojstni dan. Kasneje je dr. Čeferin izkoristil priložnost in povedal, da je knjiga pravzaprav rojstnodnevno darilo sina Aleksandra. Ni pa samo biografija, je tudi kronika družine Čeferin pa tudi kritika pravosodnega sistema in ravnanja organov državne oblasti v zadnjih petdesetih letih, ko neprekinjeno opravlja poklic odvetnika.

»Enkrat sem rekel, da bom verjetno umrl v sodni dvorani in moje zadnje besede, preden bom izdihnil, bodo: predlagam oprostilno sodbo.« Smeh. Sploh je bil dogodek nabit s krajšimi in daljšimi salvami smeha, ploskanjem in dobrim razpoloženjem. Dr. Peter Čeferin ima namreč izjemen smisel za prefinjen humor, ki ga včasih zaslutimo med vrsticami, včasih pa enostavno je. In delno se je tega dotaknil med pogovorom tudi Tadej Golob. Meni namreč, da je doktor – on ga imenuje Peter – izjemno zanimiv in nenarejen človek. In ravno zato, ker med njima ni bilo nekega »filtra«, se je vse skupaj izšlo. Za knjigo sta namreč imela na voljo le štiri mesece. Se pa ta ne začne tako, kot bi pričakovali. Tadej razloži, da šele v četrtem poglavju – vsako nosi pomenljiv naslov, ki pritegne pozornost bralca – prideta do »rodil sem se tam in tam«.

Golob ne razmišlja toliko, v kateri žanr bi knjigo uvrstil, pomembneje je, da je ljudje ne označijo za dolgočasno. Dr. Peter Čeferin telegrafsko nadaljuje, kako je bilo videti pisanje: »Bila sva pod strahotnim pritiskom, saj je morala biti knjiga 28. junija zunaj. Garala sva ko hudič … Jaz sem kakšne štiri ure govoril v snemalno napravo, potem je to on odnesel domov, nekdo mu je povedano pretipkal, potem ... je ustvaril eno umetniško delo in mi ga poslal v branje.« In še nazorno in humorno doda stavek: »On je umetnik, jaz pa pravnik,« tako da je občinstvo vedelo, da je sem ter tja ustvarjalni proces trčil ob strokovnost, a očitno je steklo, saj je knjiga ugledala luč sveta po načrtu: na doktorjev rojstni dan.

Zakaj vzdevek doktor? Dr. Čeferin pripoveduje o svojih začetkih in kako je bil najprej odvetnik, potem magister, in ko je doktoriral, se ga je prijel naziv doktor odvetnik. Ga pa tudi njegovi otroci kličejo kar doktor in ravno tako on njih ne kliče po imenih. Hudomušno nadaljuje: »Rok je gospod docent, Aleksander gospod predsednik, Petra pa gospa profesor.«

Dr. Čeferin je tudi že sam prijel za pero, in kdor ga je bral, ve, da je imel živahno mladost. Precej se je družil z ljudmi z dna, tako da se mu zdi, da so mu bili ti vedno blizu in izkušnja mu je pomagala razumeti njihovo stisko, ko so se obračali nanj.

Nespodobni odvetnik pa ima svojo zgodbo. Nekoga je zagovarjal več let, a nobenega njegovega dokaza niso upoštevali. Pravi, da je v posledici zvišal ton svojih predlogov: tožilcu je očital, da skriva razbremenilne dokaze, izvedence poimenoval s šarlatani, sodišču pa rekel, da je to sodna farsa. In so ga kaznovali zaradi žalitve. Pritožil se je, a vse »inštance« v Sloveniji so pritožbo zavrnile. Pa se je obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, ki je po desetih letih ugotovilo, da so mu domača sodišča kršila pravico do svobode izražanja in država Slovenija je bila obsojena, naložili so ji plačilo odškodnine. Nekateri pravosodni krogi in pravni teoretiki tega niso mogli prenesti, razlaga dr. Čeferin, niso pa si upali kritizirati odločitve in so zanj tako v strokovni literaturi napisali, da je nespodoben. Seveda smo izvedeli tudi, kako so opredelili pojem spodobnega odvetnika … Torej: spodobni odvetnik je uradnik sodišča; spodobni odvetnik ne sme doseči oprostitve svoje stranke, če ve, da je kriva; in, seveda, spodobni odvetnik mora bolj potiho govoriti, je v šali razlagal slavljenec in zaključil misel: »Tisti odvetnik pa, ki ne glede na to, kaj si kdo misli, s strastjo in zagrizenostjo brani svojega klienta, se bori za njegovo oprostitev, je pa nespodoben.«