Potica iz krušne peči

V Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori so na etnološki delavnici pod vodstvom Gašperja Zime v krušni peči spekli tradicionalno slovensko orehovo potico, barvali so pirhe in pripravili velikonočni žegen. Prijetno druženje je potekalo tudi ob izmenjavi izkušenj prekaljenih gospodinj.

Kranjska Gora – Orehovo potico so udeleženke sobotne etnološke delavnice v Liznjekovi domačiji spekle pod vodstvom Gašperja Zime iz gostilne Pr' Železn'k iz Mojstrane. »Vsaka hiša ima svoj recept, jaz sem ga podedoval od stare mame Mince, ki mi je že kot otroku kazala, kako se pripravi potica. Vsak pa doda še nekaj svojega, tehnologija gre naprej in tudi pri nas potice ne pečemo več v krušni peči, ampak v pečici,« je povedal Gašper Zima in poudaril, da pa ima spečeno v krušni peči poseben čar in okus. »Dim zmeraj doda.«

Nekaj nasvetov, da potica uspe

Prvi pogoj je, kot pravi Gašper, da potico pripraviš z ljubeznijo. »V prostoru ne sme biti prepiha, biti mora toplo. Čim bolj na trdo moramo zviti testo (a ga ne potlačiti), da pride vmes čim manj zraka, zato da potica potem ne poči. Testo, ko je v modelu, je treba prešpikati. Če jo pečemo v navadni gospodinjski pečici, jo lahko po vrhu premažemo z jajcem, da dobi lepo zlato rjavo barvo. Danes, ker se peče v krušni peči, smo jo premazali z belo kavo, ker je krušna peč vroča, in če bi jo premazali z jajcem, bi skorjica hitro postala črna,« je pojasnil Gašper Zima. Tudi pravilno zakuriti ogenj v krušni peči ni majhna reč, a oskrbnik Liznjekove domačije Silvo Mirtič to dobro obvlada.

V nadev doda še med

Kot je poudaril Gašper, so takšne delavnice odlične za izmenjavo izkušenj. »Starejše gospe veliko vedo in tudi jaz še vedno kaj novega izvem.« Domačinka Milena Černe je povedala, da orehovo potico pripravi podobno kot Gašper, le da v nadev doda še med. Recept je dobila v stari kuharski knjigi, dodan medeni okus pa da je odličen. Iz Ljubljane se je na delavnico pripeljala Petra Bosnar. »Pri peki potice sem že pomagala svoji mami, po tej delavnici, ki je odlična in v takšnem domačem ambientu, se bom peke lotila kar sama. Poleg tega še nisem imela priložnosti jesti potice iz krušne peči.«

Vezen prtiček iz leta 1880

Pirhe so barvali na naraven način, v čebulnih olupkih in rdečem vinu, domačinka Franja Krevzel je za njihovo okrasitev prinesla rožice. Zanimivo, Milena Černe je povedala, da čebulne olupke najprej skuha, da se voda obarva, potem pa olupke pobere iz vode in v njej skuha jajca. Menda so prekrasni. Nekaj pirhov pa so skuhali v rdečem vinu refošku. Ena od udeleženk se je nasmejala in dejala, da mož vedno reče, da je škoda vina za pirhe, da ga je že bolje popiti.

Velikonočni žegen je Darinka Tarman prinesla po starem, s svitkom in jerbasom na glavi. V njem pa so bili orehova potica, kruh (budlja) z rozinami, pirhi, hren, prekajena šunka. Žegen mora biti pokrit s prtičkom, Tarmanova hrani vezen prtiček z velikonočnim motivom iz leta 1880, ki prehaja iz roda v rod.

Potica namesto butaric

»Običajno smo na etnoloških delavnicah v tem času izdelovali cvetnonedeljske prajkle, ki so jih v Zgornjesavski dolini izdelovali iz brinja, čremse in mačic, ter pekli preste, ki so jih navezali na prajklje. Letos smo se odločili, naj bo malo drugače, in smo spekli tradicionalno slovensko orehovo potico, ki je bila značilna tudi za Zgornjesavsko dolino, ter pripravili velikonočni jerbas – znova ob pobudi Darinke Tarman in Milene Černe ter na novo pridružene članice Franje Krevzel. Prav se mi zdi, da v muzeju ohranjamo stare običaje, in želim si, da bi se delavnic udeležilo več domačinov, ker so te namenjene druženju, izmenjavi izkušenj. Da Liznjekova hiša živi z okolico. Na koncu izdelke tudi razdelimo,« je povedala Natalija Štular, kustodinja za pedagogiko in izobraževanje pri Gornjesavskem muzeju Jesenice.

Tudi pogovor je živahno tekel. O igri jajca čekat ... in o običaju, ki je tudi še živ, kot je dejala Renata Šifrer z Dovjega, ki velikonočni ogenj prižge z bukovo suho gobo, nabrano v gozdu, in jo položi v štedilnik na drva, na katerem se kuha meso za veliko noč. »Vam povem, cela hiša diši.«