Ko spregovorijo dekliške oči

Stripovski avtor in teoretik Iztok Sitar v branje in gledanje, na vsak način pa tudi v razmišljanje ponuja novo knjigo stripov. Tokrat sodeluje s petimi pisateljicami, avtoricami desetih kratkih zgodb, ki jim v stripu dodaja še vidno podobo. Knjiga stripov Dekliške oči ali O tem se ne govori, ki je izšla pri založbi Buča, je pravzaprav odličen razgled za oči in um vseh generacij, predvsem pa nekaj, o čemer se mora govoriti.

Na pogovornem večeru v Knjižnici Otona Župančiča (Mestni knjižnici Ljubljana) filmska kritičarka in dobra poznavalka stripa Pia Nikolič k omizju povabi enega najbolj prepoznavnih slovenskih stripovskih avtorjev – v Gorenjskem glasu nas vsakotedensko razveseljuje s stripovsko pasico Jaka – Iztoka Sitarja iz Poljan. Prisedejo tri pisateljice kratkih zgodb, ki jih je po lastnem izboru »ustripil«, kot v eni besedi zaobjame izpraševalka: Nataša Skušek, Selma Skenderović in Samanta Hadžić Žavski. Tokrat manjkata Ana Schnabl in Suzana Tratnik. Gre za predstavitev nove avtorske knjige stripov z naslovom Dekliške oči ali O tem se ne govori, ki je pri založbi Buča izšla 15. marca, lahko bi rekli ob pravem času med mednarodnim dnevom žensk in materinskim dnevom, morda nezavedno, a pomenljivo nekaj dni bližje prvemu.

Deset zgodb, ki obravnavajo različne usode in dejanja mladih žensk, »o katerih se ne govori«, ki so jih zapisale slovenske pisateljice sodobne proze različnih generacij, rojene med letoma 1963 in 2001, so k vizualni predstavitvi pozvale Iztoka Sitarja, katerega likovni jezik je na stripovski sceni avtorsko prepoznaven in izhaja iz natančne risbe ter sproščene slikarske poteze.

Stara stripovska šola

Kot k uvodnemu vprašanju pojasni risar, je v svojem zgodnjem obdobju že poskušal v stripu upodobiti literarno delo, in sicer utopični roman 4000 poljanskega rojaka Ivana Tavčarja. »Roman mi nekako ni bil ravno blizu in sem ne nazadnje uporabil zgolj njegov naslov. Sem pa kasneje v knjigi Čudaki ljubijo drugače dva stripa narisal po zgodbah Vinka Möderndorferja in enega po zgodbi Borisa Pintarja,« o zanj ne novi praksi »striparjenja« pove Sitar in doda, da si je takrat privoščil tudi nekaj več ustvarjalne svobode. »Tokrat sem se držal zgodb, kot so jih zapisale avtorice, morda sem kaj spremenil zgolj za potrebe likovnega.«

Medtem ko je Nataša Skušek svoji zgodbi v stripu prvič videla šele tistega večera in je po besedah Selme Skenderović z malenkostnimi posegi sledil tudi njenim zgodbam, pa je Samanto Hadžić Žavski glede na to, da se je tudi pri njenih dveh zgodbah zelo držal vsebine, v iskrivem tonu zanimalo, ali pri ženskah od zgodb ni odstopal, ker ga je bilo mogoče tega strah. »Zgodbe so tako dobre, da v njih res ni česa popravljati,« odgovarja Sitar; da pa je sem in tja moral posegati v like. »Pri Selmini zgodbi Orehova lupina sta osrednja lika Bosanka in Makedonka in sta obe močnejših postav. A sem prvo vseeno narisal nekoliko bolj suho, da se tudi po tem loči od svoje kolegice.«

Tudi tokrat je risal podobno, kot stripe po lastnih scenarijih. Vsako stran, ki ima v tem stripu po tri sličice, je najprej skiciral na list papirja, pri tem postavil figure in nato še besedilo … Kot zase pravi, zanj še vedno velja stara risarska šola, torej svinčnik, tuš in papir. »Papir diši in ga lahko primeš, digitalne slike pa ne. Pred časom sem poskušal kolorirati strip na računalnik, a je bilo precej zamudno, pa še ni mi najbolje uspelo, zato ostajam pri svojih akvarelih.«

Zgodbe mladih deklet

Gre za zgodbe močnih žensk in ni prav pogosto, da bi moški avtorji stripov posegali po njih. Kako pa se je Sitar, sicer velik zagovornik pravic žensk in tudi nasploh človekovih pravic, odločal, katere so tiste zgodbe, ki izstopajo in jih bo uporabil za strip? »Pred desetimi leti sem prebral zgodbo Nerazumno, ki jo je Suzana Tratnik objavila v zbirki Na svojem dvorišču. Govori o lezbijki, ki se je zaljubila v heteroseksualno dekle, in sem si rekel, da bom enkrat po zgodbi naredil strip. Potem sem pred dvema, tremi leti narisal strip po zgodbi Ana Ane Schnabl za Stripburgerjevo edicijo, katere izid pa se je zavlekel (Strip preobrazbe so izšle šele pred nedavnim), tako da sem se določil za svojo knjigo,« odgovarja Sitar, ki je nato poiskal še devet zgodb, primernih za njegov strip. »V Sloveniji imamo veliko stripov za otroke in tudi za odrasle, ni pa stripov za najstnike, mlade v letih, ko jih strip najbolj zanima. Oni so tokrat moje ciljno občinstvo, zato sem izbiral teme, ki govorijo o težavah, s katerimi se srečujejo mlada dekleta.«

Teme, ki jih obravnava, so tako anoreksija, spontani splav, spolno nasilje, iskanje nacionalne identitete, ksenofobija, težave, s katerimi se srečujejo v času odraščanja, istospolne ljubezni … »Imel sem šest zgodb treh avtoric, potreboval sem še štiri kratke zgodbe. Šel sem v škofjeloško knjižnico in rekel, naj mi dajo vse zbirke kratkih zgodb, ki so jih napisale ženske. Domov sem nesel velik kup knjig in v naslednjih dneh ugotavljal, koliko dobrih pisateljic imamo.

O tem se mora govoriti

»Prav zanimivo je bilo videti, kako recimo je moj lik Hava videti v risbi in kako si jo predstavlja nekdo, ki je prebral zgodbo,« pove Selma, Samanta pa nadaljuje: »Slika lahko pokaže v zgodbi nekaj, kar v knjižni obliki mogoče ostane neizrečeno. Avtor to seveda naredi skozi svojo izkušnjo. Sama recimo med pisanjem zgodbe te ne predstavljam filmsko.«

Sledi vprašanje, ali zgodbe razume kot feministične. In Iztokov odgovor: »Absolutno, saj govorijo o pravicah žensk.« O domnevni ogroženosti belih moških pa reče: »Glede na to, kaj naj bi nas vse ogrožalo, še dobro, da smo še živi.«

Sicer v zgodbah ne gre za neko obvezno opredeljevanje žensk v neke skupine. Bistveno je, da se dekleta v teh zgodbah znajo postaviti zase. Avtorice večinoma pišejo prvoosebno. Samanta pove, da je v vsaki njeni zgodbi moč najti kakšno vzporednico z njo samo. Selma pove, da ni nujno, da pri pisanju izhaja iz sebe, težko pa bi pisala v moški obliki, saj pozna predvsem žensko čustvovanje. Podobno razmišlja tudi Nataša, ki je zgodbo Upornica napisala v okviru delavnice pri Suzani Tratnik in je rezultat raziskovanja širše tematike mladostniških kraj.

Zaključki nekaterih zgodb so zelo ostri, na primer obeh Samantinih, ki pravi, da je včasih tudi zelo kruta do svojih likov, pri bolj optimističnih zgodbah pa konec pušča odprt.

Gre za teme, o katerih je v sodobni družbi treba govoriti, meni moderatorka pogovora, čeprav ne gre ravno za pozitivne zgodbe. Predvsem gre za branje, ki naj ne bi šlo kar tako mimo nas. »Sam že od vsega začetka rišem družbenokritične stripe in temu se tudi tokrat nisem izneveril. Zdi pa se mi, da bodo vprašanja, ki jih odpirajo avtorice zgodb, ki so v stripu, še dolgo ostala odprta,« je prepričan Iztok Sitar, o tem, da je vedno znova treba opozarjati na težave, ki jih same obravnavajo, so prepričane tudi prisotne pisateljice.

Raje riše ženske

Od zadnje stripovske izdaje Iztoka Sitarja je preteklo kar nekaj let, saj se je v zadnjem času veliko ukvarjal predvsem s stripovsko kritiko, ki je v Sloveniji sicer zelo slabo prisotna. »Idej za nove stripe ne manjka. Ko sem bral zgodbe pisateljic, ki sem jih tokrat vključil, pa tudi drugih, sem spoznal, da ostaja še mnogo zgodb, ki bi jih lahko narisal v stripu. Tokrat sem iskal glavne ženske like, ne manjka pa zgodb, v katerih so glavni junaki moški,« pravi Iztok Sitar, ki ga ne skrbi, da bi zato, ker je izbiral ženske glavne junakinje, imel kaj manj najstniških bralcev med fanti, ki prislovično veljajo za pogostejše ljubitelje stripov. »Konec koncev tudi veliko raje rišem ženske,« še pravi Iztok Sitar, katerega najnovejši strip Dekliške oči ali O tem se ne govori je že na policah knjigarn, prav tako kot so na risalni mizi risarja stripov iz Poljan že osnutki za nove stripovske zgodbe.