Vključevanje z logopedinjo (3)

Ana Kavčič, logopedinja na Osnovni šoli Antona Janše Radovljica, poudarja, da pri vključevanju učencev s posebnimi potrebami v okolje sledi postopnosti in kontinuiteti. To se ji zdi ključno tako za napredek učencev kot tudi z vidika sprejemanja okolice.

»Opažam, da tudi okolica postaja vse strpnejša, ko se pojavimo pri vratih ali naredimo vrsto pri blagajni. Posebno ljubi so mi trenutki, ko ljudje z zanimanjem pristopijo in za komunikacijski pripomoček vprašajo, kaj je naprava, ki jo ima otrok v roki. Tako se začnemo pogovarjati in hkrati ozaveščati javnost,« je pojasnila. Tudi to je lep primer, da že majhne pobude posameznikov spreminjajo odnos družbe do ranljivih skupin, tudi do otrok s posebnimi potrebami. »Zagotovo to drži. Vsak naj poskuša razmišljati v smeri, kaj in kako bi lahko pripomogel k vključevanju v skupnost. Ni treba veliko, pristopimo lahko v trgovini, na avtobusu, ob pritisku na zvonec najbližjega soseda, praktično kjerkoli,« je dodala.

Ani Kavčič idej za vključevanje – ne samo otrok s posebnimi potrebami, temveč tudi starejših – ne zmanjka. Oboje je v prisrčen dogodek povezala ob koncu preteklega šolskega leta, in to že drugič. Na stopnišču bloka v Radovljici, v katerem živi, je pripravila prav poseben koncert. »Po zaključenem učenju solopetja sem pogrešala nastope, hkrati pa vse bolj zori tudi ustvarjanje samostojnih, morda malce neobičajnih projektov, dobrodošlih za vse. Med opazovanjem starejše populacije sosedov, med katerimi so tudi glasbeniki, sem si mislila: če oni ne morejo na koncert, bo pa koncert prišel k njim! Beseda je dala besedo, idejo sem razvila, na sestanku hišnega sveta prosila za dovoljenje, na kup pripeljala glasbenike in domače stopnišče se je za en večer spremenilo v koncertno dvorano. Dogodek je bil ob predhodni prijavi odprt za vse, tudi za otroke s posebnimi potrebami, s katerimi delam. Naslov glasbenega večera je bil Domovanja, tako lani kot letos pa je koncert spremljala avtorska poezija – tokrat sem napisala in brala pesmi z domovinsko tematiko,« je opisala.

Z odzivom starejših je bila zelo zadovoljna. »Najbolj me je ganil njihov občutek živosti. Z njihovih obrazov si lahko razbral nostalgijo spominov in iskreno zadovoljstvo. Nekateri obiskovalci so po koncertu komentirali, da je bilo pri enem paru starostnikov celo videti, kot da je po štiridesetih letih ponovno na zmenku, čudovito ju je bilo opazovati. Sicer pa so že priprave na koncert povzročile toliko veselja. Mnogo sosedov je pomagalo, med drugim so spekli pecivo za pogostitev in druženje po dogodku. Veste, v starejših ljudeh je še toliko življenja, ki ga moramo pomagati spodbujati.«

Kot družba bi morali vsi stremeti k temu, da nihče ne bi bil odmaknjen na rob. To se pogosto ne dogaja le osebam s posebnimi potrebami, ampak tudi starostnikom. »Ker drug drugega lahko še ogromno naučimo in si pomagamo. Prav tako mi po glavi ves čas hodi beseda sprejemanje, ki se sicer pogosto pretirano uporablja, da ne rečem zlorablja, v teoriji. Resnično sprejemanje se dogaja v praksi,« je še dejala. (Se nadaljuje)