Vključevanje z logopedinjo (2)

Ana Kavčič, logopedinja na Osnovni šoli Antona Janše Radovljica, je z učenci logopedsko obravnavo začela izvajati tudi izven šolske stavbe. S tem jih želi vključiti v okolje. To pa se ni zgodilo čez noč, potrebna je bila dolga pot priprav, saj se zaveda, da le vključevanje, ki je uspešno, pozitivno vpliva tako na učenca kot na vse ostale, s katerimi je v stiku.

»Pri tem so mi bile v veliko pomoč sodelavke – specialne in rehabilitacijske pedagoginje, ki zelo dobro poznajo funkcioniranje posameznega učenca. Skupno načrtovanje mi je olajšalo delo, njihov predlog ali nasvet pa je pogosto pohitril realizacijo ideje. Seveda pa nekateri učenci potrebujejo izjemno postopno prilagajanje na stvari izven rutine ali pa se zelo počasi kažejo spremembe v njihovem komunikacijskem delovanju. Pri določenih to pomeni leta usposabljanja in dela, preden lahko v zunanji ustanovi realiziram za šolsko mizo pridobljeno znanje,« je pojasnila.

Izven šolskega okolja pelje tudi učence, ki za sporazumevanje uporabljajo komunikacijski pripomoček (posebno elektronsko napravo), kar je še poseben izziv. »V prvi vrsti si je treba vzeti dovolj časa. Učencu pred obiskom določene ustanove povem, kam greva, in mu pripravim slikovne simbole, za katere menim, da jih bo potreboval za uspešen pogovor. Ob obisku ga spodbujam k samostojnosti, da sam s pomočjo sintetičnega govora ob pritisku na določen simbol izrazi željo oz. potrebo (na primer naroči pijačo, si izposodi želeno knjigo, kupi znamko ...). Osebo na drugi strani pogosto prosim, naj počaka, naj da otroku dovolj časa ter mu ne predlaga odgovora, če ocenim, da otrok zmore odgovoriti ali vprašati sam. V komunikaciji smo ljudje izjemno hitri in pogosto imamo s poslušanjem pa tudi z vzdrževanjem tišine izziv,« je opisala.

Njene izkušnje kažejo, da kadar da učencem na voljo delo v logopedski sobi ali v okolju, izberejo »izhod« v mesto. »Upoštevati pa moramo posameznikove potrebe. Na primer otroku z motnjami avtističnega spektra lahko kakšen dan rutina predstavlja edino varno možnost in se ne želi vključiti med druge ljudi, a načeloma učenci zunaj uživajo. Izjemno pomembno se mi zdi tudi, da otroku ponujam možnost izbire, in včasih je samostojna izbira čokolade v trgovini bolj motivacijska od izbire ponujenih igrač v šoli, komunikacijski napredek pa hitrejši,« pove in doda: »Želim si, da bi vsi videli ta izraz sreče na njihovih obrazih, ko jim povem, da gremo 'v svet'. Ko uspe, se največkrat zelo zabavamo, drug od drugega pa se učimo tudi potrpežljivosti. Vsakič nam časovno ne uspe, tako da obravnave še vedno potekajo tudi v logopedski sobi. Prav tako pridejo težki dnevi, ko določeni sprožilci na poti povzročijo odklonilno vedenje in se včasih z otrokom moram vrniti v šolo, ker dražljajev širšega okolja nisva zmožna predelati – ne on in posledično ne jaz. Zato je ključna kontinuiteta in postopno vključevanje v okolje.« (Se nadaljuje)