Statusni simboli

S starejšima sinovoma sem se vozila okrog Bodenskega jezera. Prvič sem bila na Tirolskem in Predarlskem. Na Bavarskem in v Baden-Württembergu sem bila že davno prej, a po drugih poteh. Kako podobni so si ti kraji; ne le po govorici, tudi po življenjskem slogu!

Bila sta lepa poletna dneva, vsakih nekaj sekund smo opazili kakega kabrioleta ali pa starodobnika. Vozniki so si bili podobni. »Da j važn kokr str ps,« je take sorte vedenja pogosto komentiral moj oče. Mojima fantkoma se je torej zdelo smešno, da so skoraj v vseh takšnih avtomobilih sedeli »stari psi« oziroma »stare psice«. Mislim, da sta samo enkrat ali dvakrat videla »mladega psa«, ki je bil za volanom kabrioleta, pa še za tega sta sumila, da si je avto izposodil od očeta. Od mojih nekdanjih fantov je le eden vozil starodobnik – tisti, ki je bil 14 let starejši od mene. Imenoval ga je sveta krava. Imel je celo dva starodobnika, za katera je skrbel isti avtomehanik. In v vsakem od njiju je prevažal klobuk za k narodni noši.

Na obali Bodenskega jezera je bilo parkirano nešteto manjših in večjih jadrnic in jaht. Veliko jih je takrat tudi plulo po jezeru.

Pri seminarju, ki ga je obiskoval moj najstarejši sin, se je eden od (razmeroma mladih) učiteljev bahal, da vozi dvajset let star starodobnik. Otrokom se je to zdelo zelo smešno. Avto, star dvajset let, je pač samo star in še ni starodobnik. Na drugi strani pa je sosed v Ljubljani, upokojeni inženir, hudo natančen in vsestransko sposoben, imel pred hišo oz. v garaži belega BMW-ja, mercedesa in zastavo – vsi bi lahko bili starodobniki. Popravljal jih je kar sam. Neke zime se je strašno razburil nad policisti, ki se po ulici pripeljejo dvakrat na dan. Na enem od starodobnikov so mu namreč ukradli nova brisalca. Ali policisti »nič ne gledajo«?!

Strica Aci in Ciril sta bila izrazito opazni osebnosti vseskozi v času mojega otroštva in mladosti. Pa čeprav nisem videla niti njunih fotografij, kaj šele, da bi ju spoznala; umrla sta namreč davno pred mojim rojstvom.

V časih, ko so bili teti Marija in Ani ter stric Eša in moj oče otroci oziroma mladi, je bilo na Gorenjskem in v Ljubljani »ogromn premožnih družin«, kot je to opisala teta Ani. Strica Cirila je označila za hohštaplerja. Bil je pri rotarijcih, zaposlen je bil kot direktor oziroma glavni tajnik Bonačeve papirnice, soustanovil je velesejem in imel je več afer s poročenimi ženskami.

Stric Aci je bil zelo spoštovan gospod. Bil je visok in postaven, veljal je za čednejšega od brata Cirila. Bil je direktor Kreditne banke Ljubljana, veliko je smučal in planinaril. Več kot stokrat je splezal na Triglav. V Planici je fotografiral prvi smučarski skok preko sto metrov. Po oddaji letne bilance v februarju je šel vsako leto smučat v Švico. S fotoaparatom je poslikal našo alpsko floro (glej Mondeno življenje bratov Pavlin).

Bi bil zgoraj opisani življenjski slog obeh stricev v današnjih okvirih označen kot mondeno življenje? Po njunem nastopu in oblačilih sodeč – absolutno.

Stric Ciril je bil boter stricu Ešu, stric Aci pa mojemu očetu. Za krstno darilo je moj oče od botra prejel zlate manšetne gumbe z briljanti in srebrn jedilni pribor. Slednjega je imel shranjenega v svoji hiši v Ročevnici. Nasploh je bil stric Aci radodaren do otrok. Teta Ani je pripovedovala, kako je otrokom prinašal različna darila, kadar se je z avtom pripeljal v Podbrezje, med drugim mizo za namizni tenis, rakete in mrežo za odbojko.