Presajena roža

»Radio je pozimi še naprej ostajal naš edini stik z zunanjim svetom. Klekljanje na peči je bilo veliko prijetnejše ob poslušanju glasbe. A kaj, ko je bilo narodnozabavne glasbe tako malo, vse ostale zvrsti so spadale pod 'cviljenje' in 'žaganje'. Oče je vsako jutro že navsezgodaj zjutraj poslušal novice, ki so se začele in končale z najpomembnejšo vremensko napovedjo. Postopek se je vsako uro ponovil, čeprav je bila napoved še nekajkrat ista. Poleg Ljubljane smo poiskali še radijski postaji Koper in Trst, a bistvene razlike v napovedi ni bilo. Če pa je že bila, smo se vselej oklenili tiste malo manj mrzle in mokre. 'Jej, jej, jej, mat, le medl bo,' (Jej, jej, jej, mati, le metlo bo) je oče potožil materi in se s prsti bobnal po prsih. Zaupal nam je, da človeka z leti postaja strah, ker mu kri švahi (slabi). Govoril je o občutkih, ki jih mlad ni poznal. Vse je zmogel, nečloveške napore, pomanjkanje, ujetništvo in bolezen. Bal se je, kako bo kidal, pa bog ne daj, da pod težo zdaj že mokrega snega popusti še kakšen špierovc (tram). Oče je nekega dne odkril tudi ameriško postajo, ki je ob sedmih zvečer oddajala poročila v slovenskem jeziku. 'Tihu, tak botte tihu, de se bo slišeu radje Washington,' (Tiho, tak bodite tiho, da se bo slišal radio Washington) smo med hreščanjem radia opozarjali drug drugega in do skrajnosti napenjali ušesa. Včasih je trajalo tudi po deset minut, da smo postajo končno našli. 'Tukaj Washington, glas Amerike,' je po izbi zadonel močan moški glas. Oče je bil vidno navdušen: 'Eee, a si vidla, pa sn ga nejdu!' (Eee, ali si videla, pa sem ga našel!) Zlezel je na peč in se zleknil ob zidu. Roke si je kot običajno prekrižal na prsih in zaprl oči. Le veki, s katerima je od časa do časa trznil, sta dali vedeti, da je na preži. Po novicah je sledila glasba po željah in zavrtele so se najbolj popularne skladbe Beatlov, Rolling Stonesov, Bee Geesov ter drugih ansamblov. Moje pismo je iz malega zasneženega Vojskega romalo v daljni svet, v Washington. Potem sva z očetom vsak veder še težje čakala na oddajo. Po kakšnem mesecu dni sem končno zaslišala svoje ime in svojo želeno pesem. Občutek je bil nepopisen! Poleg tega sem prav kmalu prejela tudi pismo s priloženo fotografijo in originalnimi podpisi takrat že zelo popularnih Beatlov in Bee Geesov …« (str. 85)

Si predstavljate: v hiši na Vojskem, okoli katere je toliko snega, da nikamor ne morejo, na topli peči poslušajo Radio Washington! A ta idila je le hipna, življenje je težko. Kot pravi podnaslov te zelo dobre knjige: O življenju družine Kolenc in odseljevanju iz Vojskarske planote od konca petdesetih do začetka sedemdesetih let 20. stoletja …