Najti slepe sovrstnike je izziv

Naklo – Slepih in slabovidnih otrok je v Sloveniji relativno malo, vendar javno objavljenega podatka o njihovem številu ni, saj Register slepih in slabovidnih oseb informacij ne objavlja po starostnih skupinah. To pomeni, da uradno število otrok ni dostopno, zaradi varstva osebnih podatkov pa starši do informacij o sovrstnikih svojih otrok, ki so razpršeni po celi državi, ne morejo. Posledično slepi in slabovidni otroci in mladostniki nimajo veliko priložnosti za srečanja in druženja, ki so pomembna za lažje spopadanje s številnimi izzivi, s katerimi se srečujejo. »Izmenjava nasvetov in izkušenj med starši in otroki je zato ključnega pomena,« je poudarila Brigita Kosi, vodja programa za družine otrok in mladostnikov na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Letošnjega srečanja na Okroglem, ki je potekalo od petka do nedelje, se je udeležilo sedem družin in trinajst otrok.

Pripravili so tri tematske delavnice – o uporabi umetne inteligence, obvladovanju starševskih čustev ter o aktivnostih, ki lahko slepim otrokom popestrijo prosti čas. Na zvezi društev si prizadevajo, da bi se srečanj udeležilo tudi več družin starejših otrok, ki so se že osamosvojili, saj želijo udeležence tabora seznaniti s konkretnimi življenjskimi preizkušnjami, ki jih še čakajo. Večinski delež otrok obiskuje redne šole, nekateri pa se vključijo v šolanje na Centru Iris, ki slepe in slabovidne otroke ter tiste z motnjami avtističnega spektra od vrtca do srednje šole izobražuje s prilagojenimi programi in specialnimi metodami učenja. Kosijeva je opozorila na neprimerno združevanje obeh skupin otrok, saj so njihove potrebe zelo specifične in v več točkah nasprotujoče si. »Posledično starši svoje otroke umikajo iz centra,« je dodala.

Prostovoljka na taboru je bila tudi predsednica Društva slepih in slabovidnih Celje Sanja Kos, ki ne vidi že od rojstva. Svojega življenja ni nikoli dojemala kot težavo, saj drugačnega sveta sploh ne pozna, je povedala. Veliko izzivov pa lažje premosti z uporabo pripomočkov in novejše tehnologije. Slepi in slabovidni otroci v šoli uporabljajo računalnik s prilagojeno programsko opremo, t. i. brajevo vrstico in govornim programom, ki jim glasno bere pisana besedila. Dodatno uporabljajo še diktafone in prilagojeno geometrijsko orodje. »Pripomočki so za nas nujni, jih je pa veliko, zato se v društvih trudimo pomagati tudi z zbiranjem finančnih sredstev, saj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne financira vsega,« je razložila Sanja Kos, ki je obiskovala gimnazijo v Celju.

Na srečanju na Okroglem so pripravili številne ustvarjalne aktivnosti, od šivanja do izdelave voščilnic in obdelave lesa. S prostovoljci so poskušali otroke na njim primeren način naučiti različnih gospodinjskih opravil, pridružila se jim je tudi predstavnica lokostrelske zveze Slovenije, ki poskuša dejavnost približati slepim. Stalnica srečanj pa je delavnica Starši staršem, kjer vedno odprejo prostor pogovoru o trenutnih izzivih, čustvenih stiskah in praktičnih rešitvah, ki so jih starši v želji po pomoči svojemu otroku vedno veseli.