Pravzaprav je najbrž čudež, da še nastajajo knjige

Zbirka s svojo vsebinsko večplastnostjo izstopa kot ena najbolj celovitih pesniških pripovedi o ženski, materinski in pesniški izkušnji v sodobni slovenski poeziji, je med drugim zapisano v obrazložitvi nagrade, ki jo podeljuje gibanje Kultura – Natura Slovenije in ki je posvečena spominu na v Kropi rojeno pesnico Kristino Šuler (1866–1959).

Avtorica, ki je študirala slovenski jezik in književnost, primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je že več kot dvajset let zaposlena kot predavateljica za slovensko in slovansko književnost ter literarno teorijo na Oddelku za etnologijo, srednjeevropske in balkanske študije Filozofske fakultete Karlove univerze v Pragi.

Pred tem je bila lektorica na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi in na Jagelonski univerzi v Krakovu, delovala je tudi na univerzi v Nottinghamu v Angliji. Leto dni je kot Fulbrightova štipendistka preživela na Kolumbijski univerzi v New Yorku in bila pet let zaposlena kot znanstvena sodelavka na Slavističnem inštitutu češke Akademije znanosti v Pragi.

Čeprav jo je življenjska pot vodila na različne konce sveta in da je Češka že postala njena domovina, odločno pravi, da se ima še vedno za Radovljičanko. Prav na Gorenjskem, kjer je dolgo živela njena mama, ima še zdaj svoj slovenski dom, kamor se redno in rada vrača.

S katerim argumentom svoje češke študente prepričate, da se je vredno učiti slovenščino, jezik, ki ga govori tako malo ljudi?

Oni že pridejo prepričani. Običajno so zelo motivirani in hitro usvojijo slovensko identiteto. Vse jih zanima, tudi različni vidiki življenja pri nas, ne nazadnje zdaj ogromno Čehov potuje v Slovenijo ... Pa tudi književnost, seveda. Veliko je je prevedene v češčino.

Trenutno za študente v programu Erasmus v okviru izbirnih predmetov predavam o slovenskih avtoricah, letos nekaj več pozornosti namenjamo Zofki Kveder. Zelo jih zanima. Predstavila sem jim tudi slovenske pesnice.

Med njimi je zagotovo tudi Kristina Šuler ...

Seveda. Kar nekaj let se že profesionalno ukvarjam s pesnicami, ki sodijo v krog revije Slovenka. Ob koncu 19. stoletja so bile to prve lirične pesnice. Začela sem z Vido Jeraj in nato prešla na druge, tudi na Kristino Šuler. V zadnjem obdobju veliko pišem o njej za različne publikacije. Prav pred kratkim je zbornik z mojim prispevkom o njej izšel celo na Tajvanu!

Neverjetno, kajne? Skromna, odrinjena učiteljica in pesnica iz Krope, o kateri skoraj sedemdeset let po smrti berejo na drugem koncu sveta ...

Prav zares. Za časa življenja je bila popolnoma nepriznana, meni pa je njena poezija iskreno všeč. S Slavkom Mežkom sva se dogovorila, da napišem knjigo o njej, izšla bo na 160. obletnico njenega rojstva, 17. julija letos.

Vzporedno sem začela pisati lastne pesmi o pesnicah, s katerimi sem se sicer ukvarjala profesionalno. O Kristini Šuler, Vidi Jeraj ... Njihova situacija me je res prizadela. Bile so tako pogumne, bile so mlade, a so hotele pisati, čeprav so bili pogoji za to izjemno težki. Večinoma jim zaradi tega ni uspelo, da bi v času svojega življenja izdale knjigo. Tudi Kristini Šuler ni. Ja, moje pesmi so neke vrste hommage njihovemu ustvarjanju.

Kaj vas je najbolj navdušilo pri Kristini Šuler?

Predvsem me je prevzela njena zgodnja poezija, objavljena v Slovenki. V začetku je pisala zelo veliko ljubezenske poezije – saj so jo vse – lirične, avtobiografske, ljubezenske pesmi ... Zanimive, lepe pesmi so to. Pogosto igrive in sproščene. Ampak kot vedno napišem v člankih, Kristina Šuler je bila najbolj pogumna med njimi. Najbolj odkrito je izražala svoja občutja, tudi erotično željo, na primer.

Obenem je kritično opisovala tudi razmere v tedanji patriarhalni družbi. V kasnejšem obdobju so bile njene pesmi bolj refleksivne, v njih je bilo več žalosti in resignacije.

Kako znana je bila v svojem času?

Mislim, da so jo poznali. Pred prvo svetovno vojno je bila zagotovo prepoznana v javnem prostoru, predvsem zaradi revije Slovenka, v kateri je tako kot njene sodobnice objavljala svojo poezijo. Kljub temu je bila recepcija avtoric v njenem obdobju zelo patriarhalna in negativna. Obsojali so jih in vse so trpele, ker se zaradi neke splošne nesprejetosti niso mogle uveljaviti.

Tudi sicer je imela Kristina Šuler težko življenje. Doživela je dve svetovni vojni, socializem ... Njena hči je bila zaprta na Golem otoku, kar je pomenilo, da so iz javnega življenja zato popolnoma izbrisali tudi Kristino. Kar je bilo posebej nepravično, saj je med drugo svetovno vojno pomagala Osvobodilni fronti. Pravzaprav je bilo zanjo verjetno najhuje prav takrat, po koncu druge svetovne vojne, a taka je bila usoda številnih slovenskih ustvarjalk na začetku dvajsetega stoletja.

Poleti bo izšla vaša knjiga o Kristini Šuler. Če smo po osamosvojitvi Slovenije na novo spoznavali marsikaterega »zamolčanega pesnika«, o pesnicah do sedaj nismo izvedeli tako rekoč ničesar. Zakaj?

Povsod, sploh pa v t. i. malih kulturah, so bile avtorice izključene iz literarnega kanona. Od devetdesetih let naprej se jih skuša rehabilitirati, tudi v Sloveniji. Ena takšnih avtoric je Zofka Kveder, ki ji je bila med drugim posvečena prva nagrajena zbirka Kresníc, leta 2022, Sled ognjenega svinčnika avtorice Cvetke Bevc. Posebej me veseli, da je letošnje leto posvečeno prav njej in v tem tudi aktivno sodelujem. Tudi v Pragi smo organizirali teden Zofke Kveder.

Lepo je, da se zavedamo, da so bile. In da so pisale, čeprav so živele v družbi, ki jim kot ženskam in še posebej kot pesnicam ni bila naklonjena.

Med raziskovanjem, pisanjem strokovnih člankov in predavanji je nastalo tudi kar sedem vaših pesniških zbirk in trije romani. Sta znanost in umetnost dve res tako različni stvari, kot si predstavljamo?

Mislim, da sta. Kot znanstvenica moram biti do sebe zelo stroga. Ustvarjalno delo, pisanje poezije in tudi proze, pa mi predstavlja prostor svobode. Pisati članke, knjige o literaturi je odgovorno in mukotrpno delo. Kot pesnica pa si dam duška. Uživam v svobodi, ki jo predstavlja iskanje besed, čeprav, jasno, je tudi pisanje poezije trdo delo.

Se vam zdi, da ste zaradi izjemnega poznavanja literarne teorije, ki ga imate kot znanstvenica, strožji do sebe kot pesnice?

Ne. Pišem o pesmih drugih, svojih pa ne bom znanstveno analizirala. To z veseljem prepuščam drugim.

Nastajanje poezije je dolgotrajen in samoten proces. Tudi branje poezije je resna reč. Kako smo s tem danes, ko se vse dogaja tako hitro, na prvo žogo, na prvi klik?

Pravzaprav je najbrž čudež, da še nastajajo knjige. Res je vse tako hitro, pogosto površno ... Ampak ljudje vendarle sledimo nekim svojim načelom in nekateri še vedno vztrajajmo. Tudi mladi, tudi moji študentje.

Zame osebno pa je branje in pisanje način življenja. Knjige, knjižnice, pisanje, pisanje o knjigah in literaturi  ... v vsem tem neznansko uživam. To sem jaz. Tako je in zame je tako prav.