Mojster starodavnih glasbil

Čeprav se Jože Prezelj iz Podgorja pri Kamniku z glasbo ni nikoli profesionalno ukvarjal, ga ta spremlja že celo življenje. Je samouk, kot mlad je imel ansambel, kasneje je izdeloval elektronske inštrumente. Potem je sledil velik preskok. Začel je raziskovati, izdelovati in se učiti igranja na starodavna lesena glasbila. »Z visoke elektronike na les,« se pošali Jože, ko se srečamo na njegovem domu. »Kako je prišlo do tega? Leta 1995 sem potoval v Peru in tam spoznal človeka, ki je živel z avstralskimi aboridžini in se zdravil z njihovim tradicionalnim inštrumentom. Takrat me je didžeridu izjemno fasciniral.«

Mističen zvok indijanske flavte mu je zelo blizu. / Foto: Špela Šimenc

Potem je na to srečanje malo pozabil in se znova spomnil nekaj let kasneje, ko so se mu kot dolgoletnemu astmatiku poslabšale težave s pljuči, igranje na didžeridu pa naj bi pomagalo povečati njihovo kapaciteto. Malo po spominu in malo po posluhu mu je uspelo napraviti prvo glasbilo. Do danes jih je nastalo več kot tristo in v Sloveniji velja za enega največjih mojstrov njihove izdelave. »Didžeridu je originalno iz evkalipta, ki mu sredico pojedo termiti. Aboridžini gredo v gozd, potrkajo po drevesu in ko najdejo votlega, je glasbilo že skoraj narejeno. Pri meni vse skupaj traja precej dlje. Največ delam iz lesa gabra in nagnoja, sem in tja uporabim kakšno sadno drevje.« Izdelavo vsakega glasbila sklene z barvanjem z zdrobljenim kamnom in umetniško poslikavo.

Glasba za dušo in telo

Potrditev, da so njegovi didžeriduji nekaj posebnega, je Jože Prezelj dobil, ko sta ga dva aboridžina, ki sta prišla koncertirat v Ljubljano, tik pred koncertom prosila, ali bi lahko igrala z njegovim inštrumentom, ker da ima specifičen zvok in posebne nianse. »Tisto je bilo res nekaj posebnega.« Kot je bilo nekaj posebnega, ko so ga tibetanski menihi povabili s seboj na Triglav, da bi zaigral med njihovim obredom. »Razmišljal sem, kako naj na Triglav sploh nesem tako težko glasbilo. Potem sem našel kos lipovega lesa, ki je zelo lahek. Izdelal sem kratek didžeridu in zaigral na vrhu Triglava.«

Poustvaril je neandertalčevo piščal. / Foto: Špela Šimenc

Ko Jože Prezelj zaigra in po prostoru zavibrira, lahko razumemo, ko pravi, da je to »glasba za dušo«. In tudi za telo, je prepričan. »Vsako telo ima svojo resonančno frekvenco. Če določen organ pade iz tiste frekvence, ga glasbilo s tresljaji in zvokom skuša spraviti nazaj v svojo funkcijo. To je zdravljenje z zvokom.« Tudi sam se zdravi z zvokom, pa ne samo svojih pljuč, za katera skrbi tudi tako, da vsak dan igra vsaj 15 minut, pač pa se na ta način umirja. »Če zvečer deset minut igram, me to povsem umiri, zaspim kot dojenček.«

Igranje na – oreh

Ko je izdelovanje didžeridujev izpopolnil, so sledili novi izzivi. Pred nekaj leti ga je prevzela indijanska flavta. »Ta zvok mi je blizu, posebno mističen čar ima.« Izdeluje tudi okarine iz lesa, in ko ga je nekoč zanimalo, ali bi se dalo zaigrati na orehovo lupino, je preizkusil še to. Iz prve roke lahko zapišemo: da se in prav lepo zveni. »Z nožem ga odprem, izpraznim, naredim kvadratno luknjico in še tri luknjice. Štiri tone se da dobiti ven.«

Glasbilo iz orehove lupine / Foto: Špela Šimenc

Trenutno se Jože Prezelj posveča nečemu prav posebnemu. Lansko leto je minilo trideset let od najdbe neandertalčeve piščali iz jame Divje babe in prišel je na idejo, da bi jo poustvaril. »Zvok je čudovit,« pove in pokaže še v praksi. Za konec nam zaigra še na brenčeč kazoo, tudi njegove izdelave. »Tole je pa moderno igranje na 'kampl'«, se pošali. Ali mu uspe prav vse, česar se loti? »Človek se vsega nauči, če le ima voljo in potrpljenje.«