Gibalno ovirani imajo v mestu še vedno izzive

Kamnik – V Občini Kamnik so v zadnjih dveh letih izvedli več konkretnih izboljšav z namenom dostopnosti za gibalno ovirane osebe. Prenovili so pritličje občinsko-upravne stavbe, vključno s toaletnimi prostori. Na kamniškem mestnem bazenu so prenovili sanitarne prostore in uredili tudi sanitarije, prilagojene gibalno oviranim osebam. Na javnih površinah so odpravili kar nekaj manjših, vendar za uporabnike invalidskih vozičkov zelo pomembnih arhitekturnih ovir. »Znižali smo robnike, izboljšali dostope na pločnike in prehode ter prilagodili posamezne javne površine. Pomembna pridobitev je prenovljeni Park Evropa, ki je danes bistveno dostopnejši kot pred ureditvijo,« pove župan Matej Slapar, ki pa se hkrati tudi zaveda, da jih veliko dela še čaka, začenši z občinsko stavbo. »Konkretno na občinsko-upravni stavbi še vedno manjka dvigalo. O njegovi lokaciji se še usklajujemo z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Možni sta umestitev na območju stopnišča ali zunanja izvedba. Dvigalo bomo uredili, rešitev pa mora biti izvedljiva, varna in usklajena z varstvom objekta.«

Župan pove, da največji izziv ostajajo starejše stavbe, ki v času gradnje niso bile zasnovane za dostop z invalidskim vozičkom in nimajo dvigal. »Pri novih objektih je dostopnost sestavni del projektiranja in zakonska obveznost. Zato sta na primer nova Osnovna šola Frana Albrehta in prenovljena Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik zasnovani tako, da sta dostopni tudi gibalno oviranim uporabnikom. Pri starejših stavbah pa je prilagajanje bistveno zahtevnejše. Pogosto se srečujemo s prostorskimi omejitvami, varovanjem kulturne dediščine, zahtevnimi gradbenimi posegi in visokimi stroški.« Kot pomemben izziv izpostavi tudi železniško infrastrukturo. Dostopnost postajališč, peronov in vlakov sicer ni v pristojnosti občine, se bodo pa po županovih besedah trudili še tesneje sodelovati s Slovenskimi železnicami in državo. »Za človeka na invalidskem vozičku namreč ni dovolj, da je prilagojen pločnik do postaje, če nato ne more samostojno in varno na vlak.«

S pomočjo nekako gre

Kako je iz prve roke, nam pove 20-letni Sandi Franc iz Poljčan, ki obiskuje Cirius Kamnik, javni zavod za vzgojo, izobraževanje in celostno usposabljanje otrok in mladostnikov z gibalno oviranostjo. »Za nas je v mestu kar v redu poskrbljeno. Največ težav imamo v starem delu mesta, kjer so kamnite kocke. Če mesto poznaš in če imaš koga, ki ti pokaže druge poti, se nekako že znajdeš. Tudi nekatere trgovine nimajo dostopa za invalide, ampak se skoraj povsod lahko zmenimo, da pridejo ven in prinesejo, kar potrebujemo. Ponekod so problem tudi pločniki, na eni strani so znižani, na drugi strani pa ne. Ampak večina je že urejenih.« Ob tem se Sandi Franc spomni svojega zadnjega obiska občinske stavbe. »Ni bilo težav, varnostnik mi je pomagal. Imajo pa zelo težka vrata, sam ne morem vstopiti, vedno pozvonim.«

Napredek je torej opazen, gibalno ovirane osebe lahko dosežejo vedno več točk v mestu, ključno vprašanje pa je, ali lahko tja pridejo samostojno, kar poudari tudi naš sogovornik. »Ravno to je tisto, kar te naredi še malo večjega invalida, kot si. Da moraš za vsako stvar nekoga prositi. Po mojih izkušnjah ljudem res ni težko pomagati, bi pa rad zmogel sam.«