Gaber Trseglav, Alenka Jensterle Doležal in Slavko Mežek na predstavitvi zbirke v atriju rojstne hiše Kristine Šuler v Kropi, prav na 160. obletnico pesničinega rojstva. / Foto: Tina Dokl
Škoda, da jo spoznavamo šele sedaj
Dne 17. julija je minilo natanko 160 let, odkar se je v Kropi kot peta od osmih otrok v ugledni in premožni fužinarski hiši rodila Kristina Šuler, izjemna pesnica, ki jo bolje spoznavamo šele v zadnjem desetletju. Predvsem po zaslugi gibanja Kultura-Natura Slovenije, ki je spominu nanjo posvetilo pesniško nagrado kresníce, in Alenke Jensterle Doležal, raziskovalke, predavateljice in pesnice ter zdaj tudi urednice antologije poezije Kristine Šuler, ki je pod naslovom Rubin in roža izšla prav na obletnico pesničinega rojstva.
»Bile so tako pogumne, bile so mlade, a so hotele pisati, čeprav so bili pogoji za to izjemno težki. Večinoma jim zaradi tega ni uspelo, da bi v času svojega življenja izdale knjigo,« je o slovenskih pesnicah iz obdobja pred približno 150 leti pred časom prav za Gorenjski glas spregovorila dr. Alenka Jensterle Doležal, v Pragi živeča Radovljičanka, ki je lani za svojo pesniško zbirko z naslovom Ure in one – otrokom in pesnicam prejela pesniško nagrado kresníce 2024.
Kot znanstvenica in predavateljica na Karlovi univerzi v Pragi se ukvarja tudi s slovenskimi avtoricami, vzporedno z znanstvenoraziskovalnim delom pa začela pisati še lastne pesmi o pesnicah, s katerimi se je sicer ukvarjala profesionalno. Tudi o Kristini Šuler, pri kateri, kot pravi, jo je predvsem prevzela njena zgodnja poezija, objavljena v reviji Slovenka.
»V začetku je tako kot sodobnice pisala zelo veliko ljubezenske poezije – lirične, avtobiografske, ljubezenske pesmi ... Zanimive, lepe pesmi so to. Pogosto igrive in sproščene. Ampak kot vedno napišem v člankih: Kristina Šuler je bila najpogumnejša med njimi. Najbolj odkrito je izražala svoja občutja, tudi erotično željo, na primer, obenem pa je kritično opisovala razmere v tedanji patriarhalni družbi,« je povedala Alenka Jensterle Doležal.
»Za časa življenja je bila popolnoma nepriznana, meni pa je njena poezija iskreno všeč. S Slavkom Mežkom, ki vodi gibanje Kultura-Natura Slovenija, sva se dogovorila, da o njej napišem knjigo, in njen izid načrtovala prav za 160. obletnico njenega rojstva,« je ozadje nastanka antologije pojasnila Alenka Jensterle Doležal.
Knjigo, ki nosi naslov po eni od pesmi Kristine Šuler, so 17. julija, prav na 160. obletnico pesničinega rojstva, predstavili v njeni rojstni hiši v Kropi. V slikovitem atriju ene od starih kroparskih hiš je življenjsko zgodbo Kristine Šuler predstavil Slavko Mežek, predsednik KD Kultura-Natura Slovenije, njeno poezijo pa doživeto interpretiral igralec Gaber Trseglav.
Igralec Gaber Trseglav, ki je na predstavitvi knjige v Kropi, v atriju pesničine rojstne hiše, imenitno interpretiral poezijo Kristine Šuler, in Alenka Jensterle Doležal, avtorica antologije poezije Rubin in roža / Foto: Tina Dokl
Ureditev pesniške zbirke je kronološka: pesmi so zbrane po časovnem principu, tako kot so nastajale v posameznih obdobjih, saj to izhaja tudi iz tematske naravnanosti in pesniškega razvoja Kristine Šuler, je pojasnila Alenka Jensterle Doležal, ki je v uredniških opombah označila nekatere pesmi, ki se nanašajo na pesničine življenjske dogodke.
V poglavju z naslovom Ljubezenske in druge pesmi v prvem obdobju je urednica izhajala iz objav v časopisih Slovenka, Ljubljanski zvon in Domači prijatelj, od koder je izbrala najzanimivejše pesmi. V razdelek Pesmi iz prve svetovne vojne je uvrstila pesmi iz rokopisa, v katerih se je Kristina Šuler z občutljivostjo odzvala na vojno kataklizmo. Sledita poglavji Pesmi med obema vojnama in Pesmi med drugo svetovno vojno. Prve so bile objavljene v časopisu Ženski svet, druge pa so se ohranile v rokopisu.
Kristina Šuler je v Kropi živela le kot otrok. Tam je obiskovala osnovno šolo, nato pa je bila osem let učenka uršulinske samostanske šole v Škofji Loki in kasneje učiteljišča v Ljubljani, kjer je leta 1887 maturirala. Od leta 1889 je poučevala v Bohinjski Bistrici, kjer sta takrat kot kaplana službovala pisatelj Fran Saleški Finžgar in pesnik Anton Medved.
Tam je kljub družinskim težavam ob skrbi za obubožanega oslepelega očeta, za sestro in brata ob druženju s Franom Saleškim Finžgarjem, Vido Jeraj in Kasneje Zofko Kveder živela najsrečnejše, najplodovitejše, najbolj obetajoče obdobje življenja. V tistem času je tudi začela objavljati pesmi v tržaškem časopisu Slovenka, izvemo v kratkem življenjepisu, ki je dodatek k zbirki pesmi.
Fotografija Kristine Šuler in njene hčerke Kriste / Foto: Tina Dokl
Konec leta 1898 je bila premeščena na osnovno šolo v Šmartnem pri Ljubljani, kjer so jo čez tri leta odpustili zaradi rojstva hčerke Kriste, ki je bila nezakonski otrok. Ker je bila takratna družba do mater z nezakonskimi otroki prizanesljivejša na Štajerskem, se je s trimesečno hčerko odselila na Staro Goro pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Na tamkajšnji osnovni šoli je poučevala 24 let in ves čas skrbela za živahno kulturno dogajanje v kraju.
Po upokojitvi se je preselila v Ljubljano, kjer je med drugo svetovno vojno po svojih močeh sodelovala z Osvobodilno fronto, prav kako kot hči Krista, ki pa so jo v času informbiroja zaprli na Goli otok, od koder se je vrnila po dveh letih in pol. Skupaj sta bivali v skromni prehodni sobici, zaradi hčerkine obsodbe v nemilosti oblasti. Spomladi leta 1959 je Krista umrla za rakom, mama Kristina Šuler pa v 94. letu le nekaj mesecev za njo, za božič istega leta.
Rojaki so se je že leta 1961 spomnili s spominsko ploščo v domači Kropi, nekaj let za tem pa tudi na osnovni šoli v Stari Gori, a njene prve izbrane pesmi so v zbirki izšle šele leta 2008.
Njene pesmi je med že prvo svetovno vojno želel urediti in izdati pisatelj, publicist in prevajalec Ivan Lah, vendar so mu jih avstrijske oblasti zaplenile, ko so ga zaprle. Prav tako je propadel tudi poskus izdaje zbirke po drugi svetovni vojni, zato so njene pesmi takrat ostale v rokopisu ter omenjenih revijah tistega časa, v življenjepisu, objavljenem v zadnjem delu knjige Rubin in roža, navaja urednica.
Rubin in roža, antologija poezije Kristine Šuler, ki jo je uredila dr. Alenka Jensterle Doležal, lanska prejemnica nagrade kresníce, posvečene prav spominu na Kristino Šuler / Foto: Tina Dokl
Leta 2008 so pod uredniškim delom Emila Cesarja izbrane pesmi Kristine Šuler vendarle izšle tudi v knjižni obliki, in sicer pod naslovom Češnja pod mojim oknom, je pojasnila Alenka Jensterle Doležal, ki je tej zadnji, antologijski zbirki, dodala tudi kratek komentar k pesničinemu ustvarjalnemu delu.
Takole ga zaključi: »Pred nami je obsežna knjiga poezije lirične pesnice, ki je tematsko zelo raznolika ter presenetljivo sveža in bogata. Šele ob širokem razponu njenih pesmi se lahko tudi v resnici zavedamo, da pomanjkanje njene recepcije lahko jemljemo kot izgubo za slovenski prostor.«
