Ljudje so na njegovih fotografijah lepi

Tri generacije fotografov iz radovljiške družine Vengar so zapustile bogato zbirko fotografij, ki je dragocen spomin na življenje in podobo Radovljice z okolico v preteklosti, in predmetov, povezanih s svojim delom.

Zbirka obsega fotografije, steklene plošče, negative, fotografski material in fotoaparate ter tudi družinski arhiv in korespondenco. Dolga leta je bila shranjena v družinski hiši na Kopališki ulici, po smrti zadnjega, Alojza (Slavka) Vengarja, pa je ob finančni podpori ministrstva za kulturo leta 2023 prešla v Muzeje radovljiške občine, pojasni kustosinja Katja Kreutz Praprotnik, ki vse odtlej ogromno časa in pozornosti posveča prav urejanju te bogate fotografske zapuščine.

Kronist dogajanja v mestu

Začetnik družinske fotografske obrti je bil na Potokih pri Jesenicah rojeni Alojzij Vengar (1871–1950), ki si je na prelomu stoletja ob Radovljiški graščini, na današnjem Lectarjevem vrtu, postavil svoj prvi fotografski atelje.

»Sprva se je učil podobarstva in rezbarstva pri Janezu Vurniku v Radovljici, pozneje pa se je v fotografiranju izpopolnjeval pri znanem goriškem fotografu Antonu Jerkiču. Z večjo mehovko je fotografiral na steklene plošče ter kot fotografski kronist beležil javne dogodke v Radovljici in okolici. Prirejal je 'zabavne večere s pomočjo skioptikona' (priprave za projiciranje slik na steklu). Bil je tudi član radovljiške podružnice Slovenskega planinskega društva, odbornik, knjižničar ter pozneje predsednik bralnega in pevskega društva Triglav v Radovljici,« pove Katja Kreutz Praprotnik.

Delo je nadaljeval njegov sin Slavko (1901–1986). »Fotografske obrti se je učil v domačem ateljeju in najprej pridobil naziv fotografskega pomočnika, pozneje pa še mojstrski naziv. Dnevnik Jutro ga je leta 1932 označil za najboljšega domačega poklicnega fotografa. Prevzel je očetov samostojno fotografsko obrt in leta 1960 fotografski atelje preselil v novozgrajeno hišo na Kopališki cesti v Radovljici. Leta 1971 se je upokojil, družinsko fotografsko tradicijo pa je v domači hiši skoraj do smrti nadaljeval njegov sin Alojz (Slavko) Vengar (1951–2021). Z njegovo smrtjo se je fotografska tradicija v družini Vengar končala.

Nič več (ne)znano

Katja Kreutz Praprotnik je v zadnjih letih pregledala ogromno njihovih fotografij. »Dokumentiramo, digitaliziramo, hranimo ... Trenutno je obdelanih okoli 1.500 fotografij iz obdobja do druge svetovne vojne, vsaj tri tisoč jih še čaka. Potem je tu še na tisoče negativov, lepo pospravljenih v ovitkih, pa fotografije ... Naše delo je zahtevno, a res izjemno zanimivo: odpreš, pogledaš, raziščeš ... Če si le malo radoveden, si ne moreš pomagati, da ne bi,« z nasmehom pove kustosinja, a prizna, da si zaradi izjemnega obsega niti oceniti ne upa, kdaj bo projekt zaključen.

Fotografija železniške postaje Naklo, čas nastanka med letoma 1908 in 1910, ko je še delovala 17-kilometrska proga Kranj–Tržič. Klasična krajevna panorama je verjetno fotografirana po naročilu, saj je fotograf skrbno izbral mesto postavitve kamere, počakal na trenutek odhoda potniškega vlaka, da ni zastrl pogleda na postajo, pa tudi na ustrezno vreme. Lokomotiva na fotografiji je bila kot ena od le treh iz serije izdelana v tovarni Krauss v Linzu v Avstriji. Namenjena je bila prav vleki lažjih vlakov na krajših lokalnih progah, med drugim navaja Aleš Bedič iz Društva za raziskovanje in proučevanje vojaške in tehniške dediščine Vršič, ki je natančno raziskal ozadje te zanimive fotografije. / Foto: Alojz Vengar, arhiv MRO

Prav zaradi obsežnosti zbirke so se v muzeju tudi odločili, da fotografsko dediščino Vengarjev predstavijo v več delih: lani, ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne, so na ogled postavili fotografije iz tistega časa. Letos so, kot rečeno, na vrsti fotografije na steklo, ki predstavljalo velik del zbirke.

Razstava z naslovom Nič več (ne)znano, ki je od začetka poletja dalje na ogled v razstavnem hodniku Radovljiške graščine, se osredotoča na Radovljico, Begunje in Lesce. Prikazuje motive, ki so se skozi čas močno spremenili ali pa so do danes celo izginili.

»Na razstavi lahko obiskovalci primerjajo nekdanjo podobo krajev z današnjo. Fotografije nas popeljejo v čas, ko so bile ulice in hiše drugačne, življenje pa je teklo v počasnejšem ritmu. Hkrati nam pokažejo, kako hitro se prostor spreminja in kako pomembno je, da te spremembe ohranjamo v spominu, tudi s pomočjo fotografije,« poudarja Katja Kreutz Praprotnik, avtorica razstave.

Mojster fotografije

»Alojzij je bil mojster fotografije,« po tisočih pregledanih fotografijah ugotavlja Katja Kreutz Praprotnik. »Posebno fotografiranje na steklo je zelo zahtevno. Ne le za fotografa, tudi za fotografirance,« doda in pove, da je slednje izkusila na lastni koži.

Razstava z naslovom Nič več (ne)znano odkriva delček več kot stoletje trajajoče fotografske tradicije družine Vengar. V muzejskem hodniku Radovljiške Graščine bo na ogled še vso jesen. / Foto: Nik Bertoncelj

Na eni od strokovnih delavnic, ki jih je pripravil Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, so namreč s to tehniko, ki jo še danes nekateri, sicer redki, znajo uporabljati, fotografirali tudi udeležence. »Ko smo se kasneje zagledali na fotografijah, smo bili kar presenečeni – na naših obrazih so se videle prav vse gubice, vsi nenavadni zasuki, vsi odmaknjeni pogledi ... Zdaj razumem, zakaj so na starih fotografijah ljudje tako natančno postavljeni, zakaj so fotografi njihove položaje vztrajno popravljali in je bilo zaradi tega fotografiranje dolgotrajen in pogosto tudi za portretirance naporen postopek. In zato še bolj cenim, ko vidim, kako lepi so ljudje na Vengarjevih fotografijah.«

Vengarjeva zbirka skriva še veliko neodkritih zgodb, dodaja, zato ta razstava nikakor ni zadnja, poudarjajo v Mestnem muzeju. »Predstavlja le majhen delček bogate dediščine, ki jo bomo tudi v prihodnje delili z obiskovalci,« obljubljajo.