Odiseja, 1. del

Ko sem prišla z morja, mi je Matej dal nalogo – pojdi v kino gledat film Odiseja. Pojdita ga gledat oba z atijem, ko se jaz vrnem s potovanja, ga bova šla gledat še skupaj. Nad takim povabilom sem seveda takoj navdušena. Ko sem pregledala Sobotno prilogo, so bili v njej trije članki o filmu. Najprej sem prebrala vse članke, potem sem pri sebi in s pomočjo spleta obnovila Homerjevo Odisejo, nato sva šla gledat film. Dvorana je bila precej polna, četudi je bila popoldanska ura, in med obiskovalci je bilo veliko starejših ljudi. Kakšno je torej čudo, ki ga trenutno vrtijo po vsem svetu? Mitologija in klasična književnost obravnavata večne teme, ki jih vsi živimo. Režiser Christopher Edward Nolan je z ekipo pripravil film, ki vsebuje elemente vseh njegovih dosedanjih filmov (Memento, The Dark Knight, Inception, Interstellar, Dunkirk in Oppenheimer). Zame so takšni režiserji redki pripovedovalci, ki znajo antični mit prevesti v jezik sodobnega človeka. Zmožni so globokih uvidov, predstaviti preteklost skozi prizmo sedanjosti, prikazati večnost v tem trenutku s tukajšnjimi problemi in večnimi vprašanji. Tako se ves čas srečuješ z razlikami in podobnostmi Homerjeve in sodobne Nolanove Odiseje. Ravno toliko, da si lahko ustvarjamo svoje mnenje in poiščemo vzporednice z današnjim časom, kar pa je najpomembnejše. Iliada je zgodba o desetletnem obleganju Troje, je zgodba o vojni. Odiseja je zgodba o Odisejevem desetletnem vračanju domov na rodno Itako. Zakaj le Odisejevem? Ker se je večina vojske vrnila prej, po utečenih poteh. Odisej s svojo ekipo se je odločil, da je preveč dolgo časa ubogal Agamemnona. Bil je vladar, vendar ga vojska ni spoštovala niti cenila. Odisej se odloči, da gre po svoje. Že na prvem srečanju z domačini ga posvarijo, da so tam čudna bitja, pošasti, s katerimi ni dobro imeti opravka. Seveda ga niso poslušali. Še v času vojne si Odisej domisli zvijačo – nepremagljive trdnjave ne boš mogel premagati od zunaj, temveč od znotraj. Uporabil je zvijačo, kar je bilo do tedaj neznano in nedopustno. V vojni je veljala moč, modrost in iznajdljivost, ne pa prevara. Ko so grški vojaki s pomočjo konja prišli v Trojo, so izvedli pokol, masaker. To ni bila več vojna, vedli so se kot lovci na trofeji. Tudi v vojni velja spoštljivost do sovražnika. Omogočili so jim žalne slovesnosti, spoštljiv odnos do mrtvih, njihovih božanstev, do žensk. Tokrat je bilo dovoljeno vse, čisto vse. Ko Odisej gleda uničeno Trojo, se zaveda svojega dejanja. Koliko je vredna zmaga, če si prekoračil vse človeške norme, ki so veljale do tedaj. Zdi se, da je to glavna Odisejeva teža, breme, nadloga in kazen, ki jo mora in želi prestati, preden se vrne domov. In potem se poda na dolgo pot. Sreča številne pošasti, ki jim s svojo posadko ubeži (Polifem, sirene, Skila, Haribda in Lajstrigoni). Pri vsaki izgubi del svojega moštva.

(se nadaljuje)