Boj za Koroško

Majhna država, kot je bila Kraljevina SHS, je bila na pogajanjih v Parizu v nenavadnem položaju. Kot omenja Kornelija Ajlec v članku Ane Svenšek Na ruševinah vojne, je nastala spremenjena podoba Evrope, na RTV (11. 11. 2018), je 'Srbija pripadala zmagovalnemu taboru. Slovenija in Hrvaška pa sta bili poraženki.' Jugoslavija naj bi bila zgolj »teoretična hipoteza«, je menil italijanski poslanik v Londonu. [...] Je bila pa Kraljevina SHS edina država, s katero je Italija sploh vodila kakršna koli pogajanja po vojni.

Spet citiram Časopis za zgodovino in narodopisje 2018/4 ter dr. Josefa Lauseggerja.

Dne 7. 3. 1919 je Mačkovšek napisal soprogi: »Opravka je seveda silno dosti. Velikokrat smo v pisarni čez polnoč, posebno pretekli teden. To seveda tudi ne bo tako brzo nehalo. Kljub delu se pa prav dobro počutim.« Začetek aprila pa že piše: »Sedaj se konferenca nekoliko živahneje kreta [...]. Dosti pa na to bando ne dam. Dela je še vedno precej, vendar so sedaj že bolj detajli in špecijalne stvari. Tudi me je dr. Ehrlich, Korošec, nekoliko razbremenil. [...]«

Z diplomacijo niso prišli daleč; general Maister je bil znatno bolj realističen pri vprašanjih državne meje. Vlada je pa spoznala, da je imel prav. Glej Donavska monarhija in Maistrove ofenzive. Jugoslavija je znova zasedla Celovec in Beljak. Na mirovnih pogajanjih so začeli razmišljati o plebiscitu. Iz Beograda so nato poslali sposobne oficirje pod poveljstvom generala Maistra ter med 28. 5. in 6. 6. zasedli Koroško. Glej Krekove ideje na mirovnih pogajanjih.

Dne 27. 5. 1919 je Wilson utemeljeval gospodarsko celovitost Celovške kotline, ki se ne sme deliti, ampak se je treba o njej odločiti s plebiscitom. »Ko se je za ta predlog izvedelo, je delegacija zahtevala avdijenco pri Clemenceauju. [...] Razdelili so si vloge. Najprvo bi imela priti na vrsto Koroška, nato Štajerska in Prekmurje. Ako bi ostalo kaj časa, bi se govorilo po vrsti o Baranji, Bački in Banatu. In koncem vsega morebiti o bulgarski meji. [...] Pašić [se ni držal zmenjenega in] pričel je kot prvi govoriti o – bulgarski meji. [...] Clemenceau je postal nestrpen. [...] Navzoči so bili Pašić, Vesnić, Trumbić in Žolger.« Med Slovenci je završalo: »Ko smo po ovinkih zaznali za škandal, je bilo razburjenje silno; Pašić je pa na 4 dni obolel. [...]« So pa jugoslovanski delegati nato vendarle dobili možnost popravka: pri Koroški so se zavzeli za »zeleno črto«, kot si jo je zamislil Rybář. Ozemlje južno od nje bi brez plebiscita dobila Kraljevina SHS.

Slabo novico, da bo verjetno treba »Koroško evakuirati«, je Rybářju posredoval Ferdinand Foch. Torej isti general Foch, ki je še teden dni prej zatrjeval, da Jugoslovanom zasedenega ozemlja nihče ne more odvzeti. Glej Boj za slovenske meje.

Središče pogajanj pa ni bilo le v Parizu – tudi v Londonu se je delala svetovna politika. Palestina je bila takrat del Osmanskega imperija, in ko je leta 1916 odstopil Herbert Henry Asquit, ki se je zavzemal za modernizacijo imperija, ga je kot premier zamenjal David Lloyd George, ki je razmišljal o tem, kako uporabiti osmanska ozemlja po razpadu, na katerega je vse kazalo. Arthur Balfour je bil takrat zunanji minister, podpisan na znameniti Balfourski deklaraciji iz leta 1917, v kateri piše lordu Rothschildu, da bo britanska krona poskusila omogočiti Judom »dom« v Palestini. Slednjega so jugoslovanski delegati nameravali bolje seznaniti z razmerami na Koroškem. Glej Krekove ideje na mirovnih pogajanjih.