Kardelj

»Ni pa znakov, da bi Kardelj občutil krivdo za to, kar se je zgodilo, čeprav se mu je zdelo primerno, da povojne poboje taji. Ko je Edvard Kocbek, krščanski socialist in pisatelj, ki je bil eden vodilnih v OF, izvedel o množičnem poboju, je v začetku septembra 1945 zahteval pojasnilo. Kardelj je ravnodušno potrdil, da so se res zgodile 'nepravilnosti'. 'Bil je skrajno naiven,' je menil Đilas, 'kot je večina poštenih ljudi.' Kardelj je bil v resnici natančno obveščen o vsem, kar se dogaja. Zunanjemu ministru Ivanu Šubašiću je priznal, da je bilo samo pri Dravogradu pobitih petinštirideset tisoč hrvaških domobranov. Ta pa je poročal naprej Američanom. Konec junija, ko je Tito pod pritiskom zahodnih zaveznikov načrtoval amnestijo za kvizlinge, je celo telegrafiral Borisu Kidriču, takratnemu predsedniku slovenske vlade, naj se podviza z masakrom: 'Nimate nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot do sedaj.' V obrambi revolucije je bil neizprosen. Kljub pohlevnemu zunanjemu videzu in obnašanju in kljub temu, da se je z grozo spominjal svojih moskovskih let med veliko čistko, se je, kot drugi jugoslovanski komunistični voditelji, nalezel boljševiškega nasilja. Do smrti je bil prepričan, da ga je v političnem boju, če ne gre drugače, upravičeno uporabljati. Ta poteza njegovega značaja je bila v čudnem nasprotju z njegovim siceršnjim obnašanjem. Nič agresivnega, nič vojaškega ni bilo na njem. Čeprav ga je Tito leta 1945 povzdignil v čin generalpolkovnika, je komaj čakal, da sleče uniformo. 'Sredi košatih mladih mož zmagovite vojne,' je pisal njegov dobri znanec Primož Kozak, 'v svetlih uniformah in s škornji iz mehkega črnega usnja [...] je bil Edvard Kardelj, tih, s krhkim glasom. In uniforma mu je slabo pristajala.' Eden od prvih jo je odložil in s tem vzbudil pozornost javnosti.« (str. 88–89)

Tihi mož s krhkim glasom je bil Edvard Kardelj očitno le na videz. Za tem videzom je tičal neizprosni, zamerljivi in maščevalni voditelj. Pogledi nanj so zelo različni, a eno je gotovo: da je bil več kot trideset let, od konca vojne spomladi 1945 do smrti (februarja 1979), prvi mož slovenske politike in je kot kak rimski imperator s palcem, obrnjenim navzgor ali navzdol, odločal o življenju in smrti tisočev poražencev. Veličina ali nizkotnost posameznikov na takem položaju se kaže v tem, da se lahko odločijo tudi drugače, kot se od njih pričakuje. Kardelj se ni, trda boljševiška šola v letih, ki jih je na vrhuncu Stalinovega terorja okrog leta 1937 preživel v Moskvi, ga je oblikovala drugače. Ta monumentalna knjiga zgodovinarja Jožeta Pirjevca ga prikazuje v novi luči, zdaj vemo o njem veliko več kot doslej.