Prvih tisoč dni

Prejšnji teden smo pisali o treh obdobjih starosti. Kako zelo se človek v starosti spreminja, je skoraj nemogoče zapisati. Sploh ne strokovno, morda še najbolj lahko opišejo staranje pesniki in pisatelji. Predvsem v zadnjem obdobju (»ne zmorem več sam«) se močno zmanjšuje pomen materialnega bogastva, vse bolj pa prihajajo v ospredje pogled nazaj, vrednotenje samega sebe, iskanje smisla do smrti in razmišljanje, kaj po smrti. V ospredje prihaja doživljajski svet – kako sprejema star človek sebe in druge. Pogosto je zadnje obdobje zaznamovano tudi z odvisnostjo od drugih. Blagoslovljen je tisti, ki je obkrožen z domačimi, ki so mu ljubi. Vendar ali ni v smislu preživetja popolnoma isto z življenjem, ki prihaja. Od spočetja je bitje v celoti prepuščeno bivanju v materi, plod niti ne ve, da obstaja – zlit je z materjo. Po rojstvu je še dolgo popolnoma odvisen od drugih, največkrat (če je vse prav) od staršev. Začetek življenja ni samoumeven – je dar in nanj nismo mogli vplivati. In prvih tisoč dni ni samoumevnih, so temelj našega bivanja na tej naši zemljici. Star človek ima za seboj zgodovino, otrok pa jo začne šele pisati. Pravzaprav mu jo pišejo drugi. Oba pa potrebujeta nežnost, varnost, potrpežljivost, prisotnost drugega človeka. Prvih tisoč dni ni samo obdobje rasti telesa, ampak obdobje, ko se oblikujejo možgani, živčni sistem, osnovni občutek varnosti in prve izkušnje odnosov. Preden otrok razume besede, zaznava, dojame glas. Preden razume navodila, čuti ton glasu odraslega, preden ve, kdo je, čuti, ali je sprejet ali ni. V prvih tisoč dneh si otrok ne more reči: Varen sem. To mu mora s svojim telesom, glasom, dotikom, odzivom sporočiti odrasli. V prvih tisoč dneh je najpomembnejša mati. Ni treba, da je popolna. Dovolj je, da je prisotna. Da čustveno ne odide, ko je otrok naporen, da je tam, ko otrok joka. In oče ni samo dodatek. Oče je pomemben že zelo zgodaj: kot opora materi, kot vir varnosti, kot drugi odnosni obraz sveta. Otrok skozi očeta in mater doživlja, kakšen je svet: topel, grob, odsoten, varen, napet, sprejemajoč.

Otrok se prvih let ne bo spominjal v zgodbah. Spominjal se jih bo v svojem telesu – način dihanja, napetosti v telesu, način bitja srca, zaupanje ali nezaupanje, ali se zna ob drugem človeku umiriti ali ne, ali je bližina varnost ali grožnja. Otrokova prva naloga ni ubogati, temveč preživeti v odnosu: majhen otrok ne manipulira, ne izsiljuje, jok je govorica živčnega sistema. Prvih tisoč dni je otrokova domovina.

Na začetku in na koncu življenja smo najbolj odvisni od drugih. Zato se civiliziranost družine in družbe vidi prav tam: kako skrbimo za nerojene, majhne, nemočne, stare in odvisne.