Dano in izbrano

Včasih so v psihologiji učili, da človekov razvoj določajo trije veliki dejavniki: dednost, okolje in samoaktivnost. Dednost je tisto, kar prinesemo na svet. Okolje je tisto, v kar se rodimo in kjer odraščamo. Samoaktivnost pa je tisto, kar človek sam naredi iz tega, kar mu je bilo dano in kar je doživel. Ta stara razlaga je še vedno uporabna. Danes bi jo dopolnili z znanjem o možganih, živčnem sistemu, navezanosti, travmi in medgeneracijskem prenosu izkušenj. Človek ni samo rezultat genov, ni samo posledica družine in tudi ni samo bitje svobodne volje. Vedno je preplet danega, doživetega in izbranega.

Dednost pomeni, da se otrok ne rodi kot prazen list. Nekateri otroci so bolj mirni, drugi občutljivi, tretji živahni ali previdni. Nekateri hitro začutijo napetost, drugi jo lažje spregledajo. To ne pomeni, da je njihova usoda določena. Pomeni pa, da ima vsak otrok svoj temperament in način odzivanja.

Okolje pomeni predvsem odnose. Otrok ne raste samo ob hrani, obleki in šoli. Raste ob pogledih, dotikih, glasu, varnosti, strahu, prepirih, molku, objemu in odsotnosti objema. Družina je prvi svet, v katerem otrok začuti, ali je življenje varno ali nevarno, ali sme čutiti ali ne, ali je vreden ljubezni tudi takrat, ko ni priden in uspešen.

V okolje spadajo tudi širša družba, vera, gospodarske razmere ter zgodovina naroda in družine. V družini so lahko prisotni dogodki, ki so se zgodili že pred otrokovim rojstvom: vojne, izgube, strahovi, revščina, molk, sram in neizrečene bolečine. Otrok včasih ne ve, kaj se je zgodilo, vendar vseeno čuti napetost v družinskem ozračju.

Tretji dejavnik je samoaktivnost. Človek ni samo pasiven prejemnik vplivov. Nekaj tudi sam išče, izbira, zavrača, predeluje in spreminja. Iz težke zgodovine lahko nastane ponavljanje stare bolečine. Lahko pa iz nje postopoma nastane večja občutljivost in odgovornost. Samoaktivnost ne pomeni, da človek z eno odločitvijo izbriše otroštvo in družinske vzorce. Pomeni pa, da začne opazovati. Da si prizna: ne odzivam se samo na sedanji dogodek, ampak tudi na stare izkušnje. Začne razlikovati med sedanjostjo in tem, kar se je v njem prebudilo iz preteklosti.

Zato sta napačni obe skrajnosti. Prva pravi: Tak sem se rodil, nič ne morem. Druga pravi: Vse je stvar odločitve, samo dovolj se moraš potruditi. Človek je zaznamovan s telesom, temperamentom, odnosi in zgodovino. Toda ni popolnoma ujetnik teh vplivov.

Nismo krivi za vse, kar se je v nas oblikovalo. Smo pa kot odrasli odgovorni, da tega ne prenašamo brez razmisleka. Človek ni samo dediščina. Ni samo otrok družine. Je tudi nekdo, ki lahko svojo zgodbo razume, začuti, ubesedi in vsaj malo drugače nadaljuje. Naslednjič dodamo praktičen primer.