Viktorijan Demšar, pričevalec za resnico

»Napredek človeku ni prinesel tistega, kar je od njega pričakoval. Kjer se življenje prepušča samo tehniki, se pojavita gorje in praznina. Človek mora v vse, kar počne, vložiti tudi nekaj duše in srca. Če tega ni, je vse prazno, kakor škatla. /…/ Ekologija, za katero si ta čas toliko prizadevamo, mora biti tudi psihična. Če pogledamo evangelije, vidimo, da je Kristus svoje najlepše nauke navezal ravno na prilike iz narave. Mi vendar hodimo po zemlji in ona je tista, katero moramo oplemenititi. Naravna zakonitost je nespremenljiva in po njej se moramo učiti živeti. Če jo tepeš, te udari nazaj. Če bomo še naprej ravnali tako kot doslej, je vprašanje, kako bo. Saj še vojn ni več treba, ko človek mori že samega sebe. Pred petnajstimi leti sem proučeval 'napredek' v Ameriki in tu pri nas, na kmetih. Kakšen smisel ima pridelovati hrano, ki zastruplja? Ljudem sem dopovedoval, da dobiček ne sme postati edini motiv. Eni so prisluhnili, drugi ne, misleč, da že vedo, kaj je zanje prav. Je pa tako: 'Dokler ne dobiš klofute, ne boš verjel.' In zdaj nas zemlja prav dobro klofuta. Ne samo zemlja, tudi voda, zrak in ogenj, se pravi luč in svetloba. Zanimivo je, kako je Peter Pavel Glavar že leta 1744 v eni svojih pridig o poslednji sodbi povedal, da nas sodnik ne bo sodil samo po naši vesti, po tem, kaj smo storili dobrega in kaj slabega. Tudi štirje elementi nas bodo sodili. Ogenj bo vprašal: 'Zakaj si me zlorabljal?' Voda: 'Zakaj si me zastrupljal, da je življenje v meni usahnilo?' Zemlja: 'Zakaj si me uničeval, da ne morem več roditi, da drevje ne raste več in ptice nimajo kam sesti?' Zrak: 'Tako si me zastrupil, da sam ne moreš več dihati!' Ja, človek mora poskusiti vse. Spoznanje pa je, da bo treba k naravi, in to ne samo z besedo. Človek, vsak človek bo moral k njej nazaj. To, kar je sejal, se je razblinilo in razrasel se je egoizem. Samo nekateri so obogateli, drugi so obubožali, duševno in materialno. To žali človeško dostojanstvo in pripelje do položaja, ki postane za človeka nemogoč. Kot kristjan verujem v prihodnost, rastočo iz zdravega in trdnega evangelijskega nauka, ki globoko v človekovo notranjost zasaja osrečujočo stvarnost. Kristjanovo načelo je prihodnost … (str. 192–193)

Knjiga Jožefa Pavliča je velik poklon duhovniku in gorenjskemu rojaku Viktorijanu Demšarju (1904–1992). Iz nje je tudi navedeni odlomek, ki preseneča s svojo globino in svežino. Gospod Demšar ga je izrekel že v dolgem intervjuju, ki ga je dal Mihu Nagliču in je poleti 1989 izšel v Gorenjskem glasu. A to je le fragment, knjiga prinaša še veliko več …