Biosferni park

Biosferni park Nockberge na avstrijskem Koroškem obiskujem že dlje časa. Območje meji na Salzburško in Štajersko. Ima posebno zgodbo. Leta 1980 je deželna vlada želela zgraditi moderen zimskošportni center s smučišči, hoteli, gorskimi železnicami in vsem, kar spada zraven. Domačini so se tej ideji uprli, saj so življenjsko odvisni od gozda in pašništva. Območje so želeli zaščititi kot narodni park. Redke vrste ptic in drugih živali, posebnih rastlin, mineralnih vrelcev in geoloških posebnosti niso bile dovolj za razglasitev narodnega parka, ker na območju ljudje intenzivno gospodarijo. Tako so območje razglasili za biosferni park pod zaščito Unesca. Šola z upravo parka in območjem sodeluje že več kot 15 let. To je naše delovišče, kamor vozimo dijake na prakso. Večkrat sem bila že tam. Štirinajstdnevno bivanje je zastavljeno tako, da preživijo en teden v dolini, kjer so nastanjeni v enem od penzionov, dnevno pa obiskujejo različne dejavnosti, čebelarja, kmetije, mlekarne, zadruge, lovce, upravo parka in vse drugo. Drugi teden preživijo v gorah. Nastanjeni so v koči brez elektrike, štedilnik na drva je njihov kuhalnik, tudi za toplo vodo je treba kuriti v peči. Lastnik je namenoma ne obnavlja, ostaja takšna, kot je, in ljudje pridejo prav zato, ker je drugače. Všeč jim je odklop od ponorelega sveta. Območje živi od pašništva, živinoreje, turizma, vodniške službe, izobraževanja. Park povezuje gorska cesta Nockalmstrasse, ki je glavna žila med eno in drugo stranjo območja. Odprta je od aprila do oktobra. Lahko si predstavljate, da je polno motoristov, starodobnikov, kolesarjev, ki obiskujejo to cesto le zato, da jo prevozijo in se čudijo lepotam narave. Gore so posebne, starega nastanka, znižane in uravnane, porasle s travo in zelenjem. Najvišji vrhovi sežejo nekaj čez dva tisoč metrov, so lahko dostopni in nudijo lepe razglede po okolici. Zares je lepo opazovati sožitje narave in skupnosti ljudi, ki so z upravo parka povezani. Včasih se zdi, da so omejitve breme in so ljudje v upravi takšnih rezervatov za domačine nezaželeni. Tukaj pa opazimo, da so povezani, si pomagajo, svetujejo in sodelujejo. Princip sodelovanja je ključen. V takih območjih je možno stalno živeti in preživeti le z močno povezanostjo v skupnosti in solidarnostjo. Tokrat smo dan preživeli s sodelavci. Imeli smo dan za druženje, karierni dan, kot ga strokovno imenujejo. Kar za dva avtobusa se nas je nabralo. Gledali smo za svizci, ki so z žvižgi opozarjali nase, iskali špajko – posebno zdravilno rastlino, občudovali jezera, hodili po gorskih poteh, prisluhnili vodnikom, srkali naravo, s ponosom gledali, kje imajo dijaki in učitelji možnost pridobivati novo znanje, si širiti obzorje in se učiti na drugačen način.