S filmom, ki ga snema, tudi živi

Izhajate iz Kranjske Gore, šolali ste se v Ljubljani in še kje po Evropi, v minulih letih videli kar nekaj sveta, pogosto s fotoaparatom in v družbi snemalne kamere, družinski dom pa ste si ustvarili v Mojstrani. Morda bi lahko rekli – spet doma.

Na neki način res. V Ljubljani sem preživel kar precej let, skoraj pol svojega življenja, vse od tehniške gimnazije do magistrskega študija antropologije na Filozofski fakulteti. Že med študijem, še bolj pa kasneje, sva s partnerko Nino prepotovala velik del sveta, zdaj ko imava otroke, pa sva se vrnila v bližino moje domače Kranjske Gore, v Mojstrano, kjer živimo v hiši z letnico 1779. To skoraj 250 let staro hišo, ki jo imenujemo Borov gaj, sem po večini prenavljal kar sam. Nekaj apna tu, nekaj tam ...

Ja, vrnili smo se domov. Če sem v preteklih letih veliko vlagal v ustvarjanje filmov, bi zdaj vsa ta moja znanja rad vrnil okolju, v katerem sem odrasel. Zakaj bi bil film samo v Ljubljani? Potrebujemo ga po vsej Sloveniji, tudi v Kranjski Gori.

V začetku leta sta Občina Kranjska Gora in Turizem Kranjska Gora v tamkajšnjem Ljudskem domu ponovno zagnala kino, katerega programski vodja ste. Na odprtju s prvo filmsko projekcijo slovenskim filmom Belo se pere na devetdeset je zmanjkalo sedežev za vse obiskovalce. Kaj velja reči pol leta kasneje, se je kranjskogorski kino prijel?

Lahko bi rekel, da se dobro prijemlje, seveda pa tako kot vsaka stvar tudi kino potrebuje svoj čas. Otroci so kino vzeli za svojega, njihove so nedelje, ko kar sami pridejo na projekcije in noter »švercajo« pokovko. Odrasli malo težje najdejo čas za kino, a pridejo. Veseli me, da pridejo gledat tudi slovenske filme, seveda pa pripravljam dovolj širok program, tako art filme kot tiste z bolj komercialno vsebino – za vsakega nekaj. Predvsem v izbranih filmih skušam najti tudi neko dodano vrednost, ne le zabave. Film je odličen medij, s katerim ljudje dobijo neko širino, da vidijo stvari, s katerimi v vsakodnevnem življenju nimajo stika. Je pa res, kar danes opažam – če se grobo izrazim – bolj je neumen film, več ljudi je v kinu; ko je na sporedu film, ki ti lahko ogromno da, pa je ljudi v dvorani manj. Kranjska Gora pri tem najbrž ni nobena izjema.

Poleti se filmske projekcije selijo na vrt Liznjekove domačije, kjer potekajo Filmi pod lipo. V fokusu so dokumentarni filmi.

Tako je. Filme pod lipo pripravljamo že šesto leto, rdeča nit pa so dokumentarni filmi, vsak mesec ena projekcija. Na te filmske večere na prostem povabimo tudi goste, ki obogatijo dogodek. V juniju smo gostili odličen dokumentarec Borisa Petkoviča Kdor ne skače, naslednji bo čez 14 dni dokumentarni film Metoda Pevca Ko pridem ven, že pred projekcijo bo nastopil kitarist Samuel Blues, po filmu bo sledil pogovor z režiserjem.

Ko govoriva o dokumentarnem filmu, sva na vašem domačem terenu. Lanski cikel Filmov pod lipo je zaključil vaš zadnji dokumentarec Pod sveto streho, v katerem se po filmu Tekmüvanje, v katerem predstavljate gasilsko ekipo iz romskega naselja Pušča – zanj ste na Slovenskem filmskem festivalu prejeli nagrado vesna –, znova vračate med Rome ...

Pod sveto streho je neke vrste nadgradnja filma Tekmüvanje, saj se prav tako dogaja v romskem naselju Pušča. Z enim od gasilcev, Mišem, sva postala prijatelja in sem bil med snemanjem večkrat pri njem doma, kamor sem prihajal polnit baterije za kamero pa seveda na kavo in kaj pojest. Navdušila me je njihova zgodba. Pod isto streho živijo tri generacije pripadnikov štirih različnih religij. To pravzaprav ni romski film, ampak film o moči človeškega sobivanja, kljub temu da smo si različni.

Ta družina se je za film zelo odprla, kar je bila zame zelo zanimiva, a tudi težka in stresna izkušnja. Nemalokrat sem se spraševal, kako daleč iti v tem filmu. Mišo je malo mlajši kot jaz in je ob podobnem času postal oče. Na neki način sva šla skupaj skozi enako zgodbo – pričakovanja žene do otrok, moral se je izkazati, življenje se je obema spremenilo ... Ona je bila kosovska Rominja iz Maribora, muslimanka in je tudi govorila drugačen romski jezik, kot ga govorijo v Pušči. Zaljubila se je v Miša, dedek se s tem ni strinjal, zato se je morala skrivati. Ne nazadnje so živeli pod isto streho, po rojstvu otroka se je Mišo odločil, da bo postal musliman, istočasno pa se je njegova mama spreobračala iz katoliške v vero Binkoštne cerkve. Dedek je verjel v črno Marijo ... Vmes je prišla tudi ločitev. Zgodba in film sta zelo zanimiva tudi z antropološkega vidika, ljudje gremo skozi zelo podobne zgodbe, ne glede na to, ali smo Romi, Slovenci ali kaj drugega.

Pri vsakem dokumentarnem filmu, ki ga delaš, posebno če to traja dlje časa, tudi sam nekoliko živiš njegovo življenje.

Kako je pri nas s snemanjem dokumentarcev? So na voljo sredstva Slovenskega filmskega centra?

Trenutno se ni kaj pritoževati. Obstaja razpis vsako leto, za razvoj, scenarij in produkcijo, in sicer ločeno za celovečerne dokumentarne filme in avdiovizualne filmske projekte. Jaz se prijavljam na slednje, ker so ti omejeni na eno uro in so v primerjavi s celovečerci lahko na sporedu tudi na televiziji. Film Tekmüvanje bi videlo mnogo manj ljudi, če bi se vrtel le v kinu. Gre za teme, ki jih želim predstaviti tudi ljudem, ki so bolj konservativnih pogledov ali sploh ne hodijo v kino. S filmi nočem biti političen, ampak si predvsem prizadevam ljudem odvzeti ves ta strah, ki ga imajo v sebi do drugačnosti, in se brez potrebe bojijo še lastne sence.

Tako sem bil ob nagradi vesna za Tekmüvanje še bolj ponosen na to, ko so me tu v Mojstrani ustavljali ljudje in rekli, da ti Romi sploh niso tako slabi, kot se o njih govori. Če sem takrat vzel najbolj slovensko stvar, gasilstvo, in jo povezal z Romi, se v naslednjih dokumentarnih filmih direktno dotikam slovenske identitete, Planice in filma o Kredarici.

O tamkajšnji vremenski postaji?

Ne, prav o koči na Kredarici. Naslov bo Baza 2515, kot je višina, na kateri je koča. Idejo sem dobil, ko sva z Mišem šla na Triglav in v koči celo noč nisem zatisnil očesa, ker se ga ljudje napijejo in sem potem poslušal debate, podžgane z rasizmom, homofobijo in podobnim ... Zdelo se mi je, da tam pride ven vse, kar je slabega v Slovencu. Kredarica kot da je ogledalo slovenske družbe. Filmsko zgodbo vodim skozi oči čistilke, ki mora čistiti vse to ...

Omenili ste tudi Planico?

V delu je tudi film o Planici in o ženskih smučarskih poletih, katerega delovni naslov je Poletela bom v Planico in ga v naši produkcijski hiši Sagar skupaj s produkcijsko hišo Staragara prav zato pripravljamo z žensko režiserko.

Veliko ste potovali po svetu daleč od turističnih krajev, pogosto tudi s snemalno kamero. Koliko tovrstne izkušnje vplivajo na teme, ki jih želite dokumentirati na filmu?

Ko potuješ po svetu, vidiš, kako ljudje tam živijo, in ob tem spoznavaš, da si – kamorkoli že greš – ljudje povsod želimo istih stvari, hkrati pa ugotavljaš, kje vse smo mi in naša družba zavozili. Vidiš tudi, kakšna je cena tega, da mi lahko živimo v izobilju, in kdo mora to plačati.

S popotnikom in humanitarcem Tomom Križnarjem sem šel ​v Sudan snemat gobavce. Zelo me je pretreslo, ko smo prišli do njih in je Tomo z velikim srcem želel pomagati, da imamo tabletko, ki jim bo rešila bolezen, samo vzeti jo morajo. Pa so rekli, da besede bolezen ni v njihovem besednjaku, da gre pač za nekaj, kar so dobili od duhov prednikov. Prepričani so, da če bodo vzeli to tabletko, šibki ne bodo več umirali in bodo potem drugi, ker jih bo preveč, umrli od lakote. Kdo smo mi, da bi jim vsiljevali našo resnico? Ko se vrneš domov, pa začneš razmišljati, koliko resnic obstaja. Vsak ima svojo.

Pravzaprav ste že odgovorili. Dokumentarec ali vendarle v prihodnosti tudi igrani film, ko resnične ljudi zamenjajo igralci?

Po stroki sem antropolog z magisterijem in predvsem dokumentarist. Sicer imam zelo rad igrane filme, kdo ve, morda pa ga kdaj posnamem, ampak v mojem srcu je vendarle dokumentaristika. Res pa je, da vsak film, ki ga snemaš, tudi malo živiš – in te zgodbe v tebi pustijo sled tako dobrega kot slabega.

Vsakemu mlademu režiserju, ki pride z željo, da bi delal dokumentarec, rečem, naj pazi, kakšno temo bo izbral, saj bo z njo živel naslednjih pet let. Če pri tem nimaš neke osebne motivacije, iz katere lahko ves čas izhajaš, boš trpel.