Monografijo Pozabljene bitke so predstavili (od leve) Miro Jenko, Marko Ličina, dr. Blaž Torkar, mag. Matjaž Ravbar, Roman Nahtigal, mag. Lučka Lazarov Šerbec, dr. Miha Šimac, Rudolf Pfajfar in Janez Kavar. / Foto: Jože Košnjek
Pozabljene bitke za severno mejo
»Če so pozabljene bitke, so pozabljeni tudi bojevniki,« je na predstavitvi monografije Pozabljene bitke, Slovenski častniki v koroških bojih 1918/1919 dejal upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar.
Kranj – Društvo general Rudolf Maister Kranj se je leta 2024, ki je bilo leto Rudolfa Maistra, odločilo za izdajo monografije, s katero bi pred krivično pozabo rešilo ključne posameznike, ki so v letih 1918 in 1919 sodelovali v bojih za severno mejo na Karavankah in na njihovi koroški strani. Prvotni naslov monografije Alfred Lavrič in gorenjski junaki v bojih za severno mejo so kasneje spremenili v Pozabljene bitke, s katerim so seveda mislili tudi na druge junake, ki so sodelovali v njih. Priprave na izdajo monografije je z vso skrbnostjo in odgovornostjo vodil donedavni predsednik Društva general Rudolf Maister Kranj Roman Nahtigal, ki je po novem tajnik društva, njegov naslednik na predsedniški dolžnosti pa je Miro Jenko.
Veliko posameznikov in ustanov je sodelovalo pri nastajanju skoraj 320 strani obsegajoče monografije: od Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Zveze društev general Maister in desetine gorenjskih občin, ki so s svojimi donacijami pokazale pozitiven, domoljuben odnos do narodove zgodovine, do recenzentov profesorja dr. Tomaža Kladnika, polkovnika Slovenske vojske in dr. Marka Štepca, muzejskega svetnika. Glavno besedo pa so seveda imeli avtorji prispevkov dr. Miha Šimac, dr. Gregor Antoličič, dr. Blaž Torkar, mag. Matjaž Ravbar in Marko Ličina.
Monografija je bila predstavljena junija v dvorani Mestne občine Kranj. O njej so pripovedovali predsednik Društva general Rudolf Maister Kranj Miro Jenko in njegov predhodnik Roman Nahtigal, upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar in seveda avtorji prispevkov, za kulturni program pa je skrbel Pevski zbor Zveze vojaških gornikov Gorščaki iz Tržiča. Čas predstavitve ima tudi dodatno sporočilo: zgodila se je junija, ko Slovenija praznuje 35-letnico obstoja. Lahko jo razumemo tudi kot prispevek k prazniku republike, saj so se Maister in njegovi bojevniki bojevali za slovenski narod, za slovenski jezik in za slovensko zemljo!
Knjiga ni le zgodba o junakih in dogodkih v usodnih letih na zahodnem delu meje na Karavankah, ampak tudi strokovna analiza položaja Slovencev ob koncu prve svetovne vojne. O tem piše dr. Gregor Antoličič. Dr. Blaž Torkar predstavlja oborožene sile države Slovencev, Hrvatov in Srbov, v katerih slovenski častniki, čeprav so bili izurjeni, niso bili posebno zaželeni. Marko Ličina in mag. Matjaž Ravbar pišeta o letalski stotniji v Ljubljani ob koncu prve svetovne vojne in o letalskem častniku Stjepanu Burazoviću, ki je 12. januarja leta 1919 napadel avstrijske sile v Podrožci. Ta dan so za svoj praznični dan izbrali slovenski letalci.
Dr. Miha Šimac predstavlja majorja Alfreda Lavriča, odločnega častnika, ki zaradi življenja družine v drugih delih tedanje Jugoslavije sicer ni bil najbolj vešč slovenskega jezika, je pa imel Slovenijo za svojo domovino. »S čistim srcem sem vzljubil svojo slovensko domovino in delo za blagor Slovencev je bil moj vzvišen ideal,« je zapisal. Njegov oče je bil prav tako vojak, podmaršal Janez (Ivan) Lavrič plemeniti Zaplaz. Major Lavrič je bil leta 1919 pri Borovljah hudo ranjen – na brambovskem spomeniku na tem mestu je zapisano njegovo ime – in je do smrti leta 1935 živel v Mariboru kot invalid. Napisal pa je spomine na boje na Koroškem. Dr. Miha Šimac opisuje tudi vlogo Tržičana Lojzeta Udeta v bojih za severno mejo in tragično usodo jeseniškega bojevnika Janka Vilmana, ki je padel 10. januarja leta 1919 v Podrožci, dr. Blaž Torkar pa predstavlja Rudolfa Badjuro in Karla Šefmana, ki sta italijanske vojake, pohlepne po severozahodnem delu Gorenjske, pognala nazaj na italijansko stran.
