Prva celovita knjiga o Vlastu Kopaču

Arhitekt, konservator, risar, grafik, alpinist, Plečnikov učenec, varuh slovenske kulturne dediščine. Vse to in še marsikaj je bil Vlasto Kopač. Zbornik o njem z naslovom Vlasto Kopač – tiha moč ustvarjanja so pred kratkim predstavili v Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice.

Predstavitev je potekala v okviru celoletnega projekta Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina, katerega namen je širši in strokovni javnosti skozi več kot trideset dogodkov ponovno približati osebnost, ki je odločilno zaznamovala slovenski prostor. Da je zbornik krona tega leta, je poudarila njegova glavna urednica Janja Železnikar, pa tudi to, da ga sama raje imenuje knjiga, saj je Kopačev opus izjemen in nikakor ne morejo trditi, da so zajeli vse njegovo znanje, delo in dediščino. Veliko ostaja tudi še neraziskanega. »Delati z dediščino takega velikana, kot je bil Vlasto Kopač, ni preprosto in teža pritiska, da se lotiš nekoga takega kova, je velika.« Tudi zato pri projektu sodeluje več institucij. Poleg vodilnih partnerjev, ki sta Medobčinski muzej Kamnik in Muzej in galerije mesta Ljubljane – Plečnikova hiša, sodelujejo še Gornjesavski muzej Jesenice – Slovenski planinski muzej, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, MAO Slovenija, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU.

Vzor, mentor, učitelj

»Vlasto Kopač je ena najizrazitejših in najplodovitejših osebnosti na različnih področjih v 20. stoletju, ampak vseeno mislim, da ni bil dovolj poznan. Ta knjiga je ena od prvih večjih predstavitev Vlasta Kopača, čeprav je to še vedno samo osnova, še vedno so možnosti njegovega raziskovanja, in to dvajset let po njegovi smrti. Mislim, da je to en velik dosežek vseh sodelujočih ustanov, ki so k temu pripomogle,« je na predstavitvi uvodoma povedala Zora Torkar, direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik.

Zbrane je skozi zbornik, ki prinaša prispevke 15 raziskovalcev in poznavalcev, popeljala Janja Železnikar. Naslov zanj so izbrali s pomočjo natečaja, po besedah urednice je zelo poveden. »Zakaj? Zato, ker je imel Vlasto Kopač težko osebno življenjsko izkušnjo, težko zgodbo. Ker ni silil v ospredje. Ustvarjal je doma, v tišini, tudi tišini zaporov, kjer pa ni podlegel temačnim mislim. Moč ustvarjanja pomeni tudi njegovo človeško držo, bil je vzor, bil je človek, ki so mu ljudje sledili, bil je mentor, bil je učitelj.«

Hčerin prispevek kot hrbtenica zbornika

Temeljni prispevek, težišče in hrbtenica knjige je besedilo pred nedavnim preminule Mojce Kopač, ki je o svojem očetu napisala življenjsko zgodbo, poudarila največje mejnike in najpomembnejša področja delovanja. Da je knjiga tudi izkaz spoštovanja Mojci Kopač, ki je celo življenje skrbno hranila Kopačeve načrte, dokumente, materialno dediščino in jo po njegovi smrti oddala v pristojne muzeje, je poudarila Janja Železnikar.

Temu prispevku sledijo prispevki drugih avtorjev, ki vsak na svoj način in s svojega zornega kota osvetljujejo življenje in delo Vlasta Kopača. Ana Porok piše o Vlastu Kopaču kot študentu v Plečnikovi šoli, Matjaž Geršič o njegovi imenoslovni dediščini, Tina Fortič Jakopič je raziskovala njegove risbe iz Dachaua, Primož Gašperič se v svojem prispevku posveča Kopačevim kartografskim delom. Edini prispevek, ki bralcu ponudi vpogled v Kopačevo družinsko intimo, je delo avtorice Katje Šturm, skrbnice zapuščine Vlasta Kopača po pokojni Mojci Kopač. Šturmova je doma našla votlo knjigo, v njej pa skritih 35 pisem iz dachauskih zaporov, ki so bila osnova za prispevek z naslovom Pisma iz zapora – besede, ki so našle pot domov.

Ana Katarina Ziherl se je v prispevku Vlasto Kopač – človek gora, obnove in vizije spoprijela s Kopačevim planinskim duhom, Martina Malešič pa je raziskovala enega največjih Kopačevih projektov – Pot ob žici. Zatrasiral je pot 102 stebrov in 6 spomenikov, ki zaznamujejo vstope v okupirano mesto ter predstavljajo živ spomenik, ki priča o težki preteklosti.

O Kopačevi spregledani memorialni dediščini piše umetnostna zgodovinarka Sabina Ravnikar, za zdaj je definiranih 120 spomenikov. Izjemen pečat, ki ga je Vlasto Kopač pustil na Veliki planini, pa osvetljuje več avtorjev. Marija Klobčar piše o Kopaču kot posredovalcu velikoplaninske pastirske kulture, Zora Torkar o njem kot varuhu pastirske dediščine, Vinko Poličnik o Kopaču kot bajtarju in gorskem reševalcu, Saša Roškar pa je raziskovala njegov velikoplaninski prispevek z urbanističnega vidika.

Zbornik se zaključi z bibliografijo Vlasta Kopača, ki je delo Janje Železnikar, pred tem pa vse skupaj zaokroži France Malešič, ki zapiše pravi slavospev svojemu prijatelju, človeku velikega duha in velikih razsežnosti.