Ambasador življenja v starih hišah

Jan Šimnovec, na spletni strani ste zapisali kar nekaj o tem, kdo vse je Jan Šimnovec. Trajnostni oblikovalec, participativni arhitekt, zagovornik ohranjanja in prenove dediščine, raziskovalec virtualne resničnosti. Kdo pa ste v prvi vrsti?

Preveč stvari me zanima, da bi rekel, da sem samo arhitekt. Pomemben mi je interdisciplinarni pristop do dela in življenja.

Vendarle pa se pretežno posvečate arhitekturi. Zakaj participativni arhitekt, kaj to pomeni v praksi?

Gre za to, da sam odnosa med arhitektom in uporabnikom ne vidim v smislu, da se mi arhitekti pozicioniramo kot vsevedni, temveč se obračamo k ljudem in njihovim potrebam. Zame je ključen dialog, ki omogoča, da ustvarimo nekaj, kar je arhitekturno kakovostno in hkrati odgovarja na potrebe tistega, ki bo prostor uporabljal.

Dobro leto mineva, odkar imate svoj biro, katerega posebnost je, da se novogradenj ne lotevate, ukvarjate se samo s prenovami. Kako to?

Od nekdaj me je zanimalo, kako nekaj narediti, ko si zelo omejen, tako finančno kot v smislu prostora. To zahteva veliko kreativnosti in človeka prisili, da išče nekonvencionalne rešitve. Med študijem sem imel to kreativnost priložnost raziskovati tako na naši Fakulteti za arhitekturo kot v okviru izmenjave v Nemčiji in kasneje na Stanfordu. Poleg tega je tudi delo v birojih v tujini oblikovalo moj širši pogled na to, kako je možno iz tega, kar me vodi in zanima, zgraditi kariero, kako živeti od teh sanj.

Moram pa poudariti, da se mi zagovarjanje samo enega pristopa (ali novogradnja ali prenova) ne zdi smiselno. Še vedno bomo v prihodnosti potrebovali tudi novogradnje, ima pa področje prenov precej manj ambasadorjev, malo je v javni sferi glasov, ki bi podpirali prenove kot alternative novogradnjam. Celotna industrija je usmerjena v novogradnje in optimizirana zanje. Staro nam še vedno predstavlja stigmo in ta odnos bi bilo treba spremeniti.

Prenovljena hiša ali stanovanje resda ne dišita po novem, a pravite, da imajo prenovljeni domovi nekaj več …

Življenje v prenovljeni hiši je drugačno, saj tamkajšnji zidovi nosijo zgodbe. Pri prenovah se srečujem predvsem z dvema tipoma naročnikov. Na eni strani starejša generacija, ki je podedovala stavbe od svojih staršev, na drugi pa mlajša generacija, ki kupuje stare stavbe in v prenovi vidi novo življenjsko poglavje in možnost umika iz stresnega mestnega življenja. Skupna sta jima spoštljiv odnos do kulturne dediščine in želja po oblikovanju novih skupnosti v novem okolju.

Delček notranjosti obnovljene domačije na kamniškem Novem trgu, za katero je Jan Šimnovec prejel prestižno priznanje / Foto: osebni arhiv

V starih hišah je čutiti odnos, ki so ga ustvarile prejšnje generacije. Da bi vse to razumel, moje delo vključuje ogromno pogovorov z naročniki, če je le mogoče, tudi z njihovimi predniki, ki so objekt gradili. Nezapisana nesnovna dediščina se mi zdi neprecenljiva. Lepo je videti, ko so na koncu vse generacije zadovoljne – nova, ki bo prostor uporabljala, in stara, ki vidi, da je njihov trud ohranjen.

Ne morem pa mimo dejstva, da je življenje v starih objektih tudi zdravju prijaznejše in bližje naravi. Prevladujejo namreč naravni materiali, kamen, les. To so materiali, ki so za novogradnje finančno nedostopni.

Kljub mladosti imate že precej izkušenj, za vami je nekaj odmevnih prenov. Katero bi posebej poudarili?

S participativnega, družbenega vidika bi poudaril projekt Kreativna četrt Barutana na območju nekdanje kamniške smodnišnice, ki se je opiral na to, kako industrijski dediščini vdihniti novo življenje. Vse se je začelo kot popis industrijske dediščine s strani nas študentov, to pa se je spontano prelevilo v večletni projekt. Prenovili smo objekt ključavničarstva, za katerega nas je podprla tako lokalna skupnost (Štajn Arhitekti, Kulturno društvo Priden možic, MC Kotlovnica, Dom kulture Kamnik, Občina Kamnik) kot tudi širše. Povezali smo se tudi z urbanističnim studiem Prostorož, ki nas je podprl z mentorstvom in tudi finančno. Prvo leto je bilo prebojno, z 2000 evri zagonskega kapitala smo ustvarili stopnice, s katerimi si lahko prečkal zid, uredili notranjost, prizorišče, ki danes gosti tudi festival Kamfest. Naslednja leta se je nadaljevalo z novimi kulturnimi intervencijami. Uspešno smo vrnili del smodnišnice javnemu prostoru in ustvarili nek nov kulturni zametek mesta. Območje nekdanje smodnišnice se mi zdi izjemno degradiran prostor z zelo velikim potencialom.

Še kot študentu vam je naročnik zaupal prenovo domačije na kamniškem Novem trgu, ki je prejela prestižno nagrado interier leta. S čim ste prepričali žirijo?

Domačija rodbine Benkovič je bila skozi svojo zgodovino že marsikaj, danes pa je sodoben dom, ki ohranja in spoštuje duh preteklih generacij. Naročnik je bil mlad in mi je zaupal, jaz pa sem zelo spodbujal, da v proces vključiva tudi njegovega dedka, ki je to domačijo gradil in prenavljal. Naročniku veliko pomeni, ko vidi, da tudi arhitekt v projektu vidi svoje poslanstvo. Kaj je prepričalo žirijo? Rekel bi, da iskrenost. Elementi, ki so novi, so zelo spoštljivi do obstoječih. Lončena peč še vedno ostaja center prostora, novi elementi so zelo anonimni in ne tekmujejo s starim.

Jan Šimnovec / Foto: osebni arhiv

S čim pa se ukvarjate trenutno?

Trenutno imamo odprtih osem aktivnih projektov prenov v različnih delih Slovenije. Če omenim le dva zelo zanimiva – v Kamniku prenavljamo staro meščansko stanovanje, v Mojstrani pa zaščiteno starejšo hišo s konca 19. stoletja. Pri tem tesno sodelujemo z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kar bi nekomu morda predstavljalo omejitve, meni pa je to v velik užitek. So strokovnjaki, ki morajo imeti končno besedo, saj najbolje vedo, kako ravnati z določenim objektom. Jaz pa skupaj z uporabnikom znotraj teh omejitev iščem najboljše rešitve.

Kaj vas navdihuje?

Zagotovo to, da lahko vidim, da so oblikovanje, arhitektura in kultura nekakšna pot, s katero lahko pozitivno spreminjam svet. Včasih se mi je to zdelo naivno razmišljanje, danes pa sem prepričan, da lahko dobro oblikovan stol ali pa hiša zares spreminja družbo in pozitivno vpliva na okolje. V vsakodnevnem delu pa čutim navdih in motivacijo predvsem takrat, ko sem v presečišču z drugimi ljudmi, bodisi z uporabniki ali mojimi sodelavci. Motivira me, ko vidim, da nekdo poleg mene svoje sanje spreminja v resničnost.