Stara hiša z dušo

V Železnikih se ponašajo z bogato arhitekturno dediščino. Med najpomembnejše znamenitosti sodi najstarejša hiša – Plnada. Zgradili naj bi jo furlanski kovači iz Palmanove (od tod tudi ime hiše – v starejših virih Palmada) konec 16. ali v začetku 17. stoletja, po nekaterih virih pa datira celo v 13. stoletje. Leta 2000 je kot družinska dediščina prešla v roke zakoncev, domačinov Aljoše in Bojana Fajfarja. Potrebna je bila temeljite prenove, ki sta jo lastnika začela leta 2005 z velikim spoštovanjem do kulturne dediščine, pet let kasneje pa sta z družino zaživela v obnovljenem baročnem dvorcu.

Preden sta zavihala rokave, sta dobivala različne nasvete: medtem ko so ju domači spodbujali k prenovi, so jima drugi svetovali, naj naredita novo hišo in se urejanja Plnade lotita kasneje, ko bosta imela čas in denar, spet tretji bi jo zravnali z zemljo. A Fajfarjeva sta bila odločena, da Plnadi vdahneta novo življenje – kljub zavedanju, da je prenova stare hiše velik zalogaj. »Če danes gledam nazaj, bi rekel, da smo se prenove lotili 'z glavo skozi zid'. Enostavno verjameš, da bo nekako šlo, niti ne razmišljaš, ali bo denar. Tako je, ko si mlad ...« ugotavlja Bojan Fajfar.

Lastnika Aljoša in Bojan Fajfar sta notranjost opremila s starim pohištvom. / Foto: Tina Dokl

Leta 2007, sredi prenove, sta se morala soočiti s hudimi poplavami, ki so doletele Železnike. »Mesec dni prej smo zaključili podtemeljevanje cele hiše. Če bi nas poplave prehitele, bi se hiša verjetno zrušila. Sicer pa k sreči v prenovo do tedaj še nismo tako veliko vložili, stene v pritličju so bile še surove,« se spominja Bojan Fajfar. Ni pa jima poplavilo le Plnade, temveč tudi stanovanje nekaj sto metrov stran, kjer sta tedaj bivala. »Če ne bi imela te hiše, bi takrat verjetno šla iz Železnikov,« priznava Aljoša Fajfar in dodaja, da se sedaj, ko so izvedeni protipoplavni ukrepi vključno z zadrževalnikom vode, počutijo varne, prej pa je bilo stresno prav vsako deževje.

Obnova s spoštovanjem do kulturne dediščine

Po poplavah leta 2007 sta se odločila prenovo pospešiti. »Kolikor je bilo možno, smo prenavljali sami. Z delom in finančno so nam pomagali tudi starši,« je povedal Bojan Fajfar. Ker je hiša spomeniško zaščitena, je prenova potekala v skladu s smernicami zavoda za varstvo kulturne dediščine. »S spomeniškim varstvom sva zelo dobro sodelovala. Prav nič se nisva počutila omejena, saj sva tudi sama želela hišo obnoviti po starem in da ostane čim bolj avtentična,« je poudarila Aljoša Fajfar.

Izbrano staro pohištvo je umeščeno tudi v vogalni stolpič. / Foto: Tina Dokl

V želji povrniti hiši nekdanjo podobo so se ob obnovi lotili tudi rekonstrukcije nekdanjega vogalnega stolpiča, ki je bil le deloma ohranjen. Poseg je bil zahteven, saj je bilo treba »odpreti« streho, pri čemer je obstajala bojazen, da se bo sesedla sama vase. »Vogalni stolpič, imenovanim erker, je glavni simbol hiše, pod njim pa sta podobi leva in medvedove glave. Avtor teh reliefov naj bi bil isti kot na Homanovi hiši v Škofji Loki,« je razkril Bojan Fajfar. Hišo so utrdili z injektiranjem, poleg tega so jo sondirali in poskrbeli za restavriranje na novo odkrite poslikave z motivom razpela na pročelju. Med zunanjimi posebnostmi so tudi kamniti okenski in vratni portali iz tufa, ki so jih – tako kot notranje kamnito stopnišče – uredili s konservatorskimi postopki. Streha je krita s skrilom, ob obnovi pa sta lastnika spoznala, da tega ni enostavno dobiti. Nabrala sta ga ob rušitvi nekaj skrilastih streh v domačem kraju in tako pravzaprav reciklirala več kot sto let staro kritino. V sklopu obnove so na mestu nekdanjega hleva zgradili tudi prizidek k hiši. Stanovanje, urejeno v nadstropju hiše, je tako v isti etaži pridobilo še otroški sobi, v spodnjem delu prizidka pa sta del shrambe in kurilnica. V pritličju hiše je bil sicer nekoč mlin, za njo žaga venecijanka, del posestva pa je tudi obnovljeni kozolec toplar.

Simbol hiše je tudi kamnito stopnišče. / Foto: Tina Dokl

Tudi notranjost hiše je bila deležna temeljite obnove: od inštalacij, tlakov do stavbnega pohištva. »Notranjost sva lahko spreminjala, kolikor sva želela, razen stopnišča in velbov,« je pojasnila Aljoša Fajfar. Hišo, ki je bila ob prevzemu prazna, brez pohištva, sta kot ljubitelja starega opremila z izbranimi kosi iz 19. in začetka 20. stoletja: mizami, stoli, skrinjami, predalniki, omarami, posteljami … Pretežni del starega pohištva sta dobila na Gorenjskem. »Po mnenju strokovnjaka restavratorja je to pohištvo v preteklosti najbrž pripadalo nekemu dvorcu. Očitno mu je bilo namenjeno, da spet pride v nek tak objekt,« je dodala.

»Stara hiša ima dušo in je nikoli ne moreš primerjati z novo,« poudarjata Fajfarjeva, ki si ne predstavljata, da bi danes živela v moderni betonski hiši, obdana z umetnimi materiali. Pri prenovi sta kar se da težila k naravnim materialom. »Dotrajan les smo zamenjali z novim, ometi so vsi apneni ... Verjameva, da je bivanje v taki hiši bolj zdravo. Enostavno diha,« je dodal Bojan Fajfar.